Darija Šalehar, poslovni analitik v podjetju Better in članica Upravnega odbora društva VTIS

Darija Šalehar trenutno deluje kot poslovni analitik v slovenskem podjetju Better, ki se ukvarja z razvojem inovativnih rešitev na področju digitalizacije zdravstva. Diplomirala je na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani in nadaljevala z magistrskim študijem tehnološkega managementa na TU Delft na Nizozemskem. Opravila je specializaciji iz področij inovacijskega in IT managementa, danes pa deluje na projektih ter snovanju produktov z vizijo pomagati zdravstvenemu osebju pri izboljšanju oskrbe pacientov s kakovostnimi digitalnimi orodji. V okviru društva VTIS spodbuja in informira mlade o akademskih priložnostih v tujini in člane društva povezuje s slovenskimi podjetji.

Kako bi se predstavila sebi, ko si bila stara 10 let? Kaj je hotela 10-letna Darija in kaj bi sedaj rekla 10-letna Darija o sebi?

Mislim, da je 10-letna Darija želela postati učiteljica matematike ali naravoslovja. Sedaj bi pa rekla, da sem končala v zelo multidisciplinarnem svetu, kar si prej sploh nisem predstavljala. Začela sem tehnološko, študirala sem elektrotehniko, in že med samim študijem me je začel zelo zanimati socialni del tehnologije – kaj je potrebno za uspešen produkt, kako efektivno organizirati ekipo za razvoj produktov, kako družba sprejme vpeljavo nove tehnologije ali inovacije … Zaradi vseh teh zanimanj sem se odločila, da bi na magistrskem študiju rada združila vse te multidisciplinarne interese. V Sloveniji nimamo tako veliko izbire pri tem, tako da, ker sem veliko sodelovala z mednarodnimi študentskimi organizacijami, sem se odločila za študij na Nizozemskem, kjer sem študirala tehnološki management. Pogoj za na vpis v študij je bil inženirski dodiplomski študij, nato pa smo v dveh letih pridobili ogromno znanja od osnov ekonomije, poslovanja podjetij, kako se lotiti analize tehnoloških problemov iz tehnološkega, sociološkega ter poslovnega vidika, kako analizirati potrebe uporabnikov produkta, kako upravljati inovacije v podjetju ipd. Bilo je zelo multidisciplinarno zasnovano in imeli smo veliko svobode pri izbiri tematik. Študij sem zaključila z magistrsko nalogo. Takrat je bil trend pisati o blockchain tehnologiji, tako da me je takrat začela zanimati aplikacija te tehnologije v različne industrije. V tistem času sem stopila v kontakt s podjetjem, kjer trenutno delam, Better. Potencial tehnologije je bil precej napihnjen, bil je pritisk za vpeljavo v vse sfere, in jaz sem se odločila za raziskovanje implikacije za zdravstveno industrijo. Po študiju na Nizozemskem sem se vrnila nazaj v Slovenijo, dobila sem tudi priložnost v podjetju Better, kjer sem sedaj že tri leta in pol. Tu veliko delam s kliničnim osebjem in sem udeležena v proces načrtovanja aplikacij, ki jih nato klinično osebje uporablja vsak dan pri svojem delu.

Zakaj misliš, da si želela postati učiteljica? Kaj te je pritegnilo pri tem?

Mogoče to, da moraš zelo dobro razumeti osnovo, da snov obvladaš, in jo potem na zanimiv in efektiven način predajaš drugim. In to, da je velik del tvoje službe, da se moraš z napredkom znanosti tudi sam vedno učiti in raziskovati.

Ko smo pri hibridih med naravoslovnim in družboslovnim svetom in ko si razlagala, da rada podajaš znanje in rada razumeš stvari, ki jih počneš. Predstavljam si, da pri svojem delu govoriš s kliničnim osebjem, ki se ima morda za precej pametno, razgledano in ne marajo, da jim kdo soli pamet. Kako obvladuješ take situacije, kako njim predajaš znanje o inovacijah, ki jih upravljaš?

Jaz nimam negativnih izkušenj. Definitivno pa moraš najprej razumeti tematiko, o kateri se pogovarjaš, tako da se vsakega projekta lotim s seznanjanjem s klinično tematiko. V podjetju imamo zaposlene tudi zdravnike, s pogovorom o tematiki z njimi na hiter način pridobiš razumevanje osnovnih konceptov. Vedno je naš pristop, da jim predstavimo – v prvi fazi, ko še ni rešitve – da nam je zelo pomembno njihovo znanje ter razumevanje njihovega procesa dela in razmišljanja. Poudarimo tudi, da bomo kakšno stvar vprašali tudi iz več različnih vidikov, ker moramo zelo dobro razumeti potrebe, da lahko razvijemo dobro rešitev. Do sedaj imamo zelo pozitivne izkušnje. Zdi se mi, da je veliko potenciala za digitalizacijo v zdravstvu in tudi razlog zakaj trenutni sistemi ne funkcionirajo je v tem, da klinično osebje ni bilo dovolj vključeno v sam proces razvoja. Z dobrim pristopom do digitalizacije so vedno pripravljeni sodelovati.

Kako bi ocenila, koliko je žensk in koliko je moških med kliničnim osebjem, s katerim se pogovarjaš? Približno.

Precej različno. Jaz delam tako z medicinskimi sestrami, kot zdravniki. Medicinske sestre so večinoma žensko zastopane, med zdravniki pa sem najbrž več sodelovala z moškimi zdravniki, sem pa imela priložnost sodelovati tudi z zelo zanimivimi ženskimi zdravnicami. Res pa je, da imajo moški večkrat večji tehnološki interes, zato morda večkrat pri tovrstnih projektih sodelujejo zdravniki.

Izpostavila si tehnološki problem. Se ti zdi, da nas dekleta v šolah preveč usmerjajo v družboslovje, če ne izkažemo res velikega interesa po naravoslovju ali inženirskih krožkih oziroma nam matematika ne gre ravno najbolje? Si imela kdaj občutek, da te je kdo želel usmeriti bolj v družboslovje in fante bolj v tehnološke poklice?

Jaz nisem imela tega občutka, sem pa hodila na tehniško gimnazijo v Novem mestu, kjer smo imeli za izbirne predmete elektrotehniko, računalništvo ali mehaniko. Tako, da smo se že tam spoznali z različnimi inženirskimi področji in so nam vzbudili interes za nadaljni študij. Med študijem na Fakulteti za elektrotehniko sem veliko pomagala pri promociji študija, kjer pa sem na srednjih šolah in promocijskih dogodkih doživela, da so punce precej prestrašene. Ne poznajo vseh možnosti, ker jim nihče zares ne predstavi inženirskih poklicev, razen če imajo starše ali prijatelje na tem področju. Na fakulteti smo se zelo trudili promovirati in izobraževati o študiju na zanimiv in poljuden način, predvsem tudi puncam. Ker imajo tehniške gimnazije to kot del programa, se dobro spoznaš z inženirskimi predmeti in se je lažje odločiti za tovrsten študij, ker si že malo predstavljaš, kaj to je in da ni nič groznega – da zmoremo.

Se pa zdaj spreminja trend, se vedno več žensk odloča za tovrstne usmeritve, si jih vedno več upa?

Mogoče v tem kontekstu ena zanimivost. Med študentskimi leti se precej sodelovala s študentskimi društvi in na Balkanu, recimo v Srbiji je bilo razmerje med ženskami in moškimi na študiju računalništva in elektrotehnike skoraj na strani žensk, kar je zelo presenetljivo. Kultura najbrž precej vpliva na to percepcijo. Pri nas je na študiju elektrotehnike še vedno premalo punc, na računalništvu najbrž že malo več. Na Nizozemskem je podobno kot pri nas, zelo majhen odstotek žensk na inženirskih magistrskih študij, na računalništvu in elektrotehniki za malce lepše povprečje poskrbijo mednarodne študentke iz Indije in Kitajske.

Če se vrneva na Nizozemsko. Na magisteriju si predstavljam, da je bilo, glede na naravo študija, razmerje med spoloma precej uravnoteženo? Zanima me kako si ti doživljala Nizozemsko? To je vseeno država v kateri velja še večja enakovrednost med spoloma, to je vseeno zahod/sever Evrope, po katerem se zelo radi zgledujemo. Kakšna je bila tvoja izkušnja kot študentka, kot ženska?

Mislim, da je bila moja študijska smer na naši univerzi, ena redkih s precej uravnoteženim razmerjem. Moj študij je potekal na Tehniški univerzi v Delftu, eni boljših evropskih tehniških univerz, in program tehnološkega managementa je bil zastavljen tako, da so lahko prišli inženirji iz vseh smeri. Bilo je celo tako da nas je bilo 50 % tujcev in 50 % Nizozemcev. Vsi magistrski programi na univerzi so potekali v angleščini, so res zelo odprti za tujce. Celoten študijski program je bil super izkušnja in bi priporočala vsakemu, ki razmišlja o študiju v tujini, naj razmišlja o Nizozemski. Prvič zato, ker imajo skoraj največ programov v Evropi v angleščini, drugič pa zato, ker zelo spodbujajo mednarodnost. Med študijem sem se veliko naučila o različnih kulturah. Recimo Azijci znajo biti zelo prestrašeni izrazit svoje mnenje, ko delaš z njimi v ekipi, jih moraš zelo spodbujati, da povedo konkretno, kaj je njihovo mnenje. Na nasprotni strani pa Nizozemci povedo svoje mnenje čisto o vsem vsem in so zelo direktni. Eden največjih kulturnih šokov, ki sem jih doživela, je bil, da nam je profesor po predavanju namenil pol ure za povratne informacije in študentje so zelo suvereno povedali tudi svoje negativno mnenje o predmetu in kje se profesor lahko izboljša. Nekaj, kar v Sloveniji nikoli ne bi potekalo na tako odprt način.

Sedaj sva se sprehodili od tvojega otroštva do magisterija na Nizozemskem, nato pa si se vrnila v Slovenijo in zaposlila pri podjetju Better. Podjetje Better pa največ deluje v Angliji?

Better deluje na 15 trgih in 3 kontinentih. Anglija je trenutno eden izmed glavnih trgov na katerega se usmerjamo, tam smo v lanskem letu odprli tudi pisarno in imamo že nekaj sodelavcev. Tudi sama trenutno največ časa delam s partnerji in strankami iz tam.

Kako bi opisala kulturno stanje in enakost med spoloma v Angliji? Ti delaš z visoko izobraženo delovno silo, spoznavaš ambiciozne in uspešne ljudi, sicer sva že rekli, da je pri zdravnikih več moških, pri medicinskih sestrah pa žensk, ampak kako pa ti dojemaš njihov sistem, kot kulturo in družbo?

Malo težko komentiram kulturo v zdravstvu, ker mogoče nisem tako vpeta vanjo, samo delam z njimi. Definitivno pa opažam razlike z IT industrijo. Ena od pomembnih razlik v zdravstvu, vsaj z mojega vidika je, da je tam zelo izrazita hierarhija napredovanja. Težko pa komentiram razlike med spoloma, ker njihove kulture še vedno ne poznam tako dobro. Od Anglije bi se lahko z vidika digitalizacije naučili zavedanja, da moramo vpeljavi digitalnih rešitev v klinično okolje nameniti svoj čas in dati čas za to tudi kliničnem osebju. Bolnice imajo imajo namreč zaposlene zdravnike, farmacevte in medicinske sestre, ki večji del svojega delovnega časa posvečajo digitalizaciji. V Sloveniji večkrat sodelujemo z zdravniki, ki se informatiki posvečajo v svojem prostem času in to delajo zaradi njihovega zanimanja in željo po premikanju stvari na boljše. Potrebujemo več strokovnjakov, ki se zavedajo, kaj pomeni uvesti neko digitalno rešitev v klinično okolje, ker le ta vedno spremeni tudi proces in ni takoj pripravljena za uporabo. 

Skoraj vse kar preberemo o digitalizaciji in inovacijah v zdravstvu, vedno izjemno poudarjajo, da je zelo pomembno, da to inovacijo/sistem sprejmejo tisti, ki jo bodo dejansko uporabljali, če na koncu želimo, da se le ta uspešno izpelje. Ali obstajajo strategije, kako lažje ali na boljši način prepričati posameznike oziroma kateri pristopi so uspešni, da mi te ljudi, ki so posvetili svoje življenje temu, da skrbijo za nas, prepričamo, da posvetijo čas tudi informatizaciji?

Strategije so odvisne od konteksta, kjer se bo aplikacija uporabljala. Sama se največ ukvarjam s projekti in rešitvami, ki se vpeljejo v bolnišnično okolje, tako da lahko komentiram ta vidik. Za uspešno vpeljavo rešitev v bolnišnična okolja je izrednega pomena močna ekipa za digitalizacijo znotraj bolnišnice, ki jo sestavljajo tudi končni uporabniki oziroma sodeluje s končnimi uporabniki in jih vključi v vse pomembne odločitve. S temi ekipami sodelujemo tudi proizvajalci IT rešitev. Končni uporabniki namreč najbolje poznajo trenutne procese dela, znajo ocenite vse potencialne klinične rizike, ki jih digitalizacija prinaša in imajo najboljše ideje ter znanje, kako prednosti nove rešitve predstaviti svojim sodelavcem. Pomembno se je zavedati, da zdravstvena informatika ni samo stvari IT razvijalcev, potreben je kader z interdisciplinarnim znanjem za uspešen razvoj in vpeljavo rešitev.

Tvoja kariera je v razvoju digitalnih rešitev s fokusom na zdravstvo in zelo dobro poznaš zdravstveni ekosistem, praktično po celem svetu. Kaj bi mogle ženske doseči v tem svetu?

Ena od prednosti, ki se mi zdi, da jo ženske imamo močno izraženo je empatijo. Ta je zelo pomembna. Tudi sama jo uporabljam pri svojem delu, ko recimo govorim z uporabniki, tudi morda s kakšnimi nejevoljnimi, ki jim trenutne rešitve predstavljajo velik napor. Zdi se mi, da imamo tukaj ženske prednost, da res razumemo uporabnika, poskušamo razumeti njihovo bolečino in iz teh problemov potlej izhajamo. Ne želim posploševati, da moški tega nimajo, ampak zdi se mi, da je to ena izmed prednosti. Torej, kaj bi morale doseči? V bistvu samo izkoristiti svoje moči, uporabiti malo drugačno razmišljanje, ker potem dobimo boljše rešitve. Če se ponovno navežem na svoje mednarodne izkušnje, tudi v mednarodnih ekipah je vedno zanimivo videti različne poglede na izziv, pristope reševanja  ipd.  To se odraža tudi v različnih strukturah zdravstvenih sistemov. Drug od drugega veliko naučimo.

Ti si že od srednje šole vajena biti ena izmed žensk v gruči moških in potem ljudje vedno rečejo, kaj morajo ženske naredit, da bodo enakovredne oziroma enako slišane. Kaj pa ti misliš, kaj bi morali moški narediti?

Spet ne želim posploševati, se mi zdi, da vsi lahko izboljšamo to veščino. Zdi se mi, da bi moški morali biti boljši poslušalci. Velikokrat se zgodi, da želimo biti najboljši, nekoga prepričati in tukaj imamo 1001 argument, zakaj mora biti nekaj tako kot mi mislimo. Ampak včasih je res dobro samo poslušati mnenje vseh in vključiti tudi takšne, ki so malo bolj sramežljivi, tihi. Tako lahko najdemo najboljše rešitve.

3 MINUTE Z DARIJO

1. Kaj zate definira dobro vodjo?

Dobre vodje so ljudje, ki so zelo strastni do področja na katerem delujejo in na tem področju so zelo razgledani. Rekla pa bi, da so glavne veščine, ki jih te vodje imajo, oziroma njihove moči: dobre komunikacijske veščine in emocionalna inteligenca. Predvsem zato, ker mislim, da s tema dvema veščinama lahko najprej razpoznajo zanimive izzive, ki rabijo napredek/rešitve in ustvarijo okolje ter ekipe, ki lahko te izzive uspešno rešujejo in stvari premikajo na bolje.

2. Kaj te motivira za kariero v zdravstvu, podjetništvu, tehnologijah in kaj bi spremenila?

Motivira me, da je zdravstvo res zanimiva panoga, kjer ima vpeljava tehnologije res še veliko potenciala, da lahko pomaga pri izboljšanju procesov, pri podpori za sprejemanje boljših odločitev in pri raziskovalnem delu. Zdi se mi zelo zanimivo področje na katerem lahko veliko stvari izboljšamo, seveda vse s ciljem, da izboljšamo pacientovo oskrbo. Spremenila pa bi to, da bi bili vsi informacijski sistemi, ki se uporabljajo v zdravstvu, imeli boljšo uporabniško izkušnjo, da bi reševali ključne izzive in da bi jih uporabniki z veseljem uporabljali pri svojem delu ter ne videli le kot breme.

3. Kateri dve lastnosti bi ženskam dala in katero bi jim odvzela?

Ženskam bi dodala pogum ter to da znamo predstaviti in proslaviti svoje dosežke. Odvzela pa to, da se preveč opravičujemo v različnih situacijah.