Ivana Mustać Kostevc

Ivana je znanstvenica in inženirka v podjetju Cosylab, kjer vodi ekipo in projekt na področju kontrolnih sistemov v okviru projekta EPICS za linearni pospeševalnik. Diplomirala je na PMF v Zagrebu, doktorat pa je pridobila na UL Fakulteti za matematiko in fiziko.

Vrniva se v preteklost. Ko je bila Ivana stara 10 let, kje je bila, kaj si je želela in kaj bi rekla danes?

V osnovni šoli me je kot vsakega otroka zanimalo milijon stvari. Po eni strani sem zelo rada ustvarjala, risala in šivala, po drugi strani me je fasciniralo nočno nebo in sem si želela postati astronom. Kot srednjo šolo sem obiskovala jezikovno gimnazijo in nikakor se nisem mogla odločiti, kaj bi študirala. Bila sem dobra dijakinja in zelo rada sem imela matematiko, tako da me je moj profesor matematike v bistvu zelo spodbujal, da bi šla študirati matematiko. Potem sem se odločila za fiziko in sem ostala v fiziki tudi po končanem faksu ter naredila še doktorat. Danes delam v podjetju Cosylab in moje delo je posredno povezano s fiziko.

Rekla si, da te je profesor matematike izjemno spodbujal. To se mi zdi zelo pomembno, ker pogosto se deklet ne vzpodbuja toliko v naravoslovje. Se mi to samo zdi, ali se je tudi tebi zgodilo, da si bila ena izmed redkih punc, ki so jo spodbujali v to smer?

Moja izkušnja je bila taka, nisem imela občutka, da bi se fante glede česar karkoli bolj spodbujalo. Moj profesor je deloval tudi na fakulteti in ker sem bila ena izmed najboljših v matematiki v razredu mi je dejal, da me definitivno vidi v visokošolskem študiju matematike.

Je to zelo pomagalo, da te je nekdo vzpodbujal? Je to ključno?

Seveda, to je pomembno. Posebej v teh letih ti to veliko pomeni.

Kako si se potem na koncu odločila za fiziko in ne matematiko? Je bila matematika prelahka?

Ne, nikakor ne (smeh). Do neke mere je odtehtal četrti letnik v srednji šoli, kjer smo se srečali z moderno fiziko, kvantno mehaniko, jedrsko fiziko in podobno. To se mi je zdelo izjemno fascinantno. Matematika mi je bila zanimiva, ampak sem si želela delati nekaj, kar je bolj oprijemljivo. Sicer je tudi teoretična fizika zelo abstraktna, ampak me je bolj vleklo v to smer. Matematiko sem potem še naprej uporabljala kot orodje v fiziki.

Fizika ima ogromno principov, vsi poznamo Schrödingerjevo enačbo, nekateri tudi Heisenbergov princip nedoločenosti. Kaj pa tebi? Katera je zanimiva stvar, ki tebe pritegne v fiziki?

To kar je mene popolnoma osvojilo proti koncu fakultete je bila fizika osnovnih delcev. Potem sem se tudi odločila, da bi v tej smeri delala za doktorat. Vedno sem se spraševala iz česa je svet sestavljen in kje se potem ustavi – ko grejo stvari na vse manjše in manjše in še manjše. Zelo me je zanimalo, kako to razlagamo, kako to raziskujemo, kaj že poznamo in kaj so še velika odprta vprašanja.

Rojena si na Hrvaškem, odraščala si v Avstriji, doktorat pa si naredila v Sloveniji in govoriš, kot da si rojena Slovenka – izjemno dobro slovenščino imaš. Pri kom si delala doktorat in ali si bila edina ženska tam? Povej mi nekaj o svoji izkušnji kot ženska v znanosti.

Doktorat sem delala na odseku F1 – Odseku za teoretično fiziko na Inštitutu Jožef Stefan. Bila sem del skupine, ki se ukvarja z osnovnimi delci in katere vodja je bila takrat prof. dr. Svjetlana Fajfer, ki je bila skupaj z izr. prof. dr. Jernejem Fesel Kamenikom moja mentorica na doktoratu. Imela sem torej žensko mentorico, na samem odseku pa je bilo tudi še nekaj žensk.

Zdi se mi, da, ko enkrat pridemo v znanstvene kroge, spol sploh ne igra več vloge. Je bolj pomembno znanje, pristop k raziskovanju in znanstveni članki?

Ja, moja izkušnja je bila taka

Nekaj let nazaj so ustvarili prvo sliko črne luknje. Ko je bila novica objavljena, je bila ves čas v ospredju ženska znanstvenica, ki naj bi bila ključna za to, da je to odkritje nastalo. Brala sem njen intervju, v katerem je omenila, da ji je bila na začetku pozornost zelo všeč, potem pa je začela izpostavljati, da to delo ni samo njeno, ampak je delo njene ekipe. Verjamem, da ti meniš enako. Sedaj ko si v Cosylab-u. Kako pomembna je ekipa s katero delaš?

Ekipa je ključna. Sam težko karkoli narediš – projekti so veliki in kompleksni. Zelo pomembno je, da imaš dobro ekipo, da so vloge jasno definirane, je ekipa pisana in da z njo pokriješ vse potrebne veščine in znanja.

Ostaniva v Cosylab-u. Kaj točno počneš in kako bi to opisala nekomu, ki nima doktorata iz fizike? Kakšen je tvoj vsakdan?

Danes se ukvarjam z vodenjem projektov in vodenjem ekipe, začela pa sem kot razvijalka programske opreme. Po doktoratu sem ugotovila, da mi je programiranje zelo zabavno in zanimivo, zato sem šla v to smer. Hitro sem dobila svoje projekte, ki postajajo čedalje večji in kompleksnejši. Nikoli si ne bi mislila, da bom to počela, ampak tukaj sem in mi je všeč. Na Cosylabu delamo kontrolne sisteme za pospeševalnike delcev oziroma delam v delu podjetja, ki se ukvarja s tem. To pomeni, da delamo programsko opremo, ki omogoči krmiljenje celotnega pospeševalnika, od komunikacije z napravami pa vse do grafičnih vmesnikov.

Kontrolni sistemi za pospeševanje delcev. Zakaj je tako pomembno, da ti sistemi obstajajo? Kaj bi se zgodilo, če jih ne bi bilo? Cosylab je ravno zaradi svojega pristopa in razvoja tovrstne opreme svetovni prvak in izjemno globalno podjetje. Kaj je tisto, kar je tehnično pomembno?

Pospeševalnik delcev ni ena sama naprava, ampak skupina povezanih številnih manjših sistemov, podsistemov in gradnikov. Kontrolni sistemi so možgani vsega tega, poskrbijo zato, da naprava dela to kar želimo da dela. Osnovni nivo je krmiljenje vsake naprave posebej, potem pa je treba vse skupaj povezati v celoto in sinhronizirati. Doseči je treba, da se ob pravem času sprožijo pravi dogodki, pri čemer pa poskbrimo, da preprečimo kakršnekoli neželene situacije in zagotovimo, da ne obstaja nevarnost za ljudi in opremo. To vse dela kontrolni sistem.

Rekla si, da si postala vodja. Torej si predstavljam, da nisi več razvijalka? Kako je biti vodja? Kaj so tiste lastnosti, ki si se jih morala naučiti, da danes lahko vodiš ekipo? Je težje kot narediti doktorat?

Je seveda drugače kot doktorat. Za doktorat sem morala pridobiti določena znanja, prav tako za vlogo vodje, le da gre za drugačna znanja. Zelo pomembno je, da razumem in poznam ljudi v svoji ekipi, v čem so dobri in kaj jim ni tako domače. Ključno je, da jih znam usmerjati v stvari za katere kažejo potencijal, da spodbujam njihovo rast v to smer, in jim hkrati ustvarim okolje v katerem se počutijo dobro. Na ta način res pridejo do svojega polnega potenciala.

Kot vodja moram vsak dan sprejeti številne odločitve. Ta del je včasih izziv, gre pa čedalje bolj tekoče. Pomembna je tudi iskrena komunikacija, da ljudje zaupajo v to kar praviš, da dobro utemeljiš svoje odločitve in jih ljudje razumejo.

Misliš, da bi že skozi študij ali doktorat bilo dobro, da bi dobila kakšne vodstvene kompetence in znanja ali pa se jih naučiš sproti in je to nepomembno v smislu raziskovalnega udejstvovanja?

Tudi v raziskovanju je seveda pomembno, če si vodja neke raziskovalne skupine. Zelo pomembno se mi zdi, da imaš mentorja oziroma nekoga, ki te vodi v tem procesu. Ali je to v času študija ali je to, ko si v podjetju, morda ni tako relevantno, kot je pomembno to, da imaš priložnost učenja.

Koliko imaš ljudi v ekipi? So sami moški?

V moji ekipi smo štirje zaposleni, in od tega sva dve ženski.

Malo bi se želela dotakniti še tega, kako je delati v velikem podjetju, kot je Cosylab. Cosylab ima sicer res sedež v Ljubljani, ogromno pa se dogaja v svetu. Katere prilagoditve ste mogli uvesti, sploh zdaj v času pandemije in dela od doma? Kako sploh zgleda tvoje delo in delo razvijalcev od doma? Ste že prej delali do doma?

To je definitivno izziv za vsakega. Moram pa reči, da smo imeli srečo, da smo bili na to že dobro pripravljeni saj smo imeli od nekdaj možnost dela od doma. Posledično je celotna IT infrastruktura že obstajala in je prehod potekal zelo gladko. Pri delu od doma je ključno, da imamo vseeno stike drug z drugimi – da se ne zgodi, da je nekdo ves čas sam s sabo pred računalnikom. Na dolgi rok to vsekakor ni dobro, zato poskrbimo zato, da se redno slišimo.

Omenila si, da bi bil lahko človek ves dan sam pred računalnikom. Ampak obstaja stereotip o programerjih, da so lahko cel dan sami pred računalnikom in ne želijo biti v družbi. To je slab stereotip, ki morda koga tudi odvrne od te usmeritve. Se ti to zdi, da je res? Kateri so še taki stereotipi s katerimi si se sama soočila in si mogla jih preseči in dokazati, da niso pravilni?

So določene naloge za katere je super, da imaš mir da lahko v enem kosu narediš veliko in te pri tem nihče ne moti. Seveda obstajajo razlike čisto na osebni ravni – eni ljudje potrebujejo več stikov, drugi manj. Glede stereotipov, pa je eden ta, da imamo ljudje v tehničnih vedah in naravoslovnih znanostih manj mehkih veščin. Po drugi strani, če pogledamo naše podjetje, pa veliko damo prav na mehke veščine, da dobro sodelujemo, da rešujemo težave in smo pri tem proaktivni, in zato imamo tako dobro vzdušje med sodelavci.

Kam pa gre Ivana? Ko boš stara 80 let, česa si želiš? Kaj moraš storiti, da boš pogledala nazaj in si rekla prav je bilo?

Rada bi, da ob pogledu nazaj lahko rečem, da sem doživela čim več različnih stvari in da se nisem izkušenj izognila zaradi strahu in vsekakor to, da imam in sem imela kvalitetne odnose z ljudmi okoli sebe.

Kaj pa izven službe, katere so tiste stvari, ki te veselijo? Kaj ti hrani dušo?

Definitivno to, da sem lahko v naravi – zdaj še bolj, še več. To mi hrani dušo. Veselijo me hribi, morje, rada sem na vrtu. Ko nisem zunaj rada preberem kakšno dobro knjigo, posebej pri srcu pa sta mi glasba in ples – jazz balet.

4 MINUTE Z IVANO

1. Katero knjigo o fiziki bi moral prebrati slehernik?

Ogromno jih je vrednih branja. Mogoče bi izpostavila dve; najprej Stephena Hawkinga: Kratka zgodovina časa (A Brief History of Time), potem pa Richarda Phillipsa Feynmana: Gotovo se šalite, gospod Feynman! (Surely You're Joking, Mr. Feynman).

2. Kaj zate definira dobro vodjo?

To je težko odgovoriti v enem stavku. Če pa lahko poudarim dve lastnosti sta to odločnost in posluh. Utemeljena odločnost in iskren posluh.

3. Kaj te motivira za kariero v podjetništvu, tehnologijah in kaj bi spremenila, če bi imela čarobno paličico?

Motivira me to, da imam priložnost, da se vedno znova učim. Veliko novih znanj pridobivam in spoznavam delo tudi z druge plati, torej delo z ljudmi, oziroma kulturo na področju medosebnih odnosov na delovnem mestu. Na področju, kjer delam, kjer ustvarjamo na zelo velikih in kompleksnih projektih vidim priložnost, da se določene stvari poenotijo in da se nameni še več poudarka dobremu koordiniranju projektov.

4. Kateri dve lastnosti bi ženskam v poslovnem svetu dodala in katero odvzela?

Ne bi rekla dodala in odvzela. Raje bi rekla katere bi negovala in katerih ne bi. Definitivno bi čim bolj negovala empatijo, sproščenost in asertivnost. Ne bi pa negovala strahu do določenih izzivov.