Marjana Pikec, namestnica direktorja v SRC Infonet

Marjana Pikec je namestnica direktorja v podjetju SRC Infonet in ima več kot 20 let delovnih izkušenj z informatizacijo procesov v zdravstvu. Gospa, ki je začela svojo kariero kot programerka je danes ena izmed vodilnih žensk na področju informatizacije zdravstva. Zase pravi, da je večna optimistka in da v poslu deluje kot most med programerji in uporabniki.

Za začetek vas bi prosila, da se predstavite, vendar na malce drugačen način. Predstavite se skozi oči 10-letne Marjane. Kaj si je takrat Marjana želela in kaj bi danes rekla?

V bistvu res dolgo nisem vedela, kaj bi želela početi v življenju. Niti kot 10-letna, niti ob vpisu na gimnazijo. Ves čas pa sem zelo uživala v reševanju matematičnih problemov, a pri izbiri študija nisem želela izbrati čiste matematike. Takrat je bilo področje IT ravno v začetnem razmahu, računalniška fakulteta je bila že kar razvita, popularna in sem se tako vpisala na računalništvo. In s svojim izborom sem še danes zadovoljna. Ugotavljam, da smo na fakulteti pridobili neko željo po reševanju problemov in znanje o različnih tehnikah reševanja in danes sem mogoče od tega že kar malo odvisna. Imam tudi srečo, da me je pot pripeljala v podjetje, kjer sem lahko oblikovala svoje delovno mesto in verjamem, da sem izkoristila ves svoj potencial. Nisem pa niti ko sem bila na fakulteti, vedela, kaj bom delala kot diplomirani inženir računalništva, danes pa sem zadovoljna, da sem našla svojo pot.

Ste si takrat predstavljali, kakšno življenje si želite?

Želela sem urejeno družinsko življenje in lahko rečem, da mi je uspelo. Imam moža in tri hčerke, sedaj sicer že odrasle, s katerimi se zelo dobro razumemo. Želela sem si imeti službo, pri kateri bom imela prijetno delovno okolje ter izzive, ki jih lahko rešujem in obvladam. Veliko sem se morala naučiti, veliko delati, a menim, da mi je tudi na tem področju uspelo.

Omenili ste, da ste imeli radi matematiko. Vam je matematika samo šla ali ste dejansko uživali v učenju in zagonetkah?

Že od osnovne šole dalje sem se najbolje počutila pri urah matematike in se mi je pri reševanju zagonetk zdelo, kot da se igram.

Predstavljam si, da vsaj v osnovni šoli niste bili edina punca, ki ji je matematika šla. Ali so vas učitelji kot žensko spodbujali v to smer, ali se vam je kdaj zdelo, da morda fante bolj usmerjajo v ta svet?

Ne, tega ne bi mogla reči. Sploh nikoli nisem začutila te razlike, da bi mene kot punco ali kot žensko nekdo drugače obravnaval, kot če bi bila fant oziroma moški.

Pa na fakulteti koliko vas je bilo, se morda spomnite?

Na fakulteti nas je bila skoraj polovica punc, za razliko od zdaj, ko je deklet zelo malo. Tudi moja mlajša hčerka sedaj obiskuje kombiniran študij matematike in računalništva, kjer jih je nekoliko več, ampak na računalništvu so pa kar redke. Ne bi mogla reči, kaj je to spremembo povzročilo. V »mojem« času nisem čutila, da študiram nek »moški« študij.

Za vse nas ne FRI-jevce, dajte nam prosim razložiti, kaj je razlika med informatikom in programerjem?

Mi smo imeli takrat tri smeri študija: informatiko, strojno in programsko opremo. Odločila sem se za programsko opremo, kar pomeni, da sem spoznala tudi druge veščine, ki jih mogoče pri študiju informatike ne spoznaš tako dobro. V svoji prvi službi sem tudi programirala, ampak moram priznati, da sem pri tem pogrešala več stikov z ljudmi. Potem, ko sem se pridružila kolektivu SRC Infonet, sem ugotovila, da veliko raje opravljam naloge analitika in načrtovalca informacijskih sistemov. Da se veliko raje ukvarjam z ljudmi, s strankami na eni in programerji na drugi strani, da se počutim odlično, ko sem nekje vmes, med uporabniki in kodo. Mi pa izkušnje s programiranjem pomagajo pri opravljanju svojega dela, večinoma znam predvideti in oceniti možnost implementacije posamezne rešitve in se o tem kompetentno pogovarjati s programerji.

Ravno računalništvo gre sedaj s svetlobno hitrostjo hiti naprej. Predvidevam, da ste se zelo trudili ostajati v stiku s časom, ste tudi zelo aktivni v Slovenskem društvu za medicinsko informatiko. Lahko poveste kaj več o informatiki na področju medicine in zdravstva. Kako se to razlikuje od tega kar si večina nas predstavlja kot informatiko/programiranje?

V bistvu se sam proces razvoja ne razlikuje. Mi ravno tako razvijamo bodisi aplikacije za uporabo na osebnem računalniku, bodisi mobilne ter spletne aplikacije. Uporabniki naših aplikacij so na eni strani pacienti, ki se lahko naročijo ali posvetujejo z zdravnikom (tudi preko videa), naročijo predpis recepta za stalno terapijo, novo napotnico za kontrolni pregled ali prejmejo izvid po opravljenem pregledu. Na drugi strani pa so uporabniki zdravniki in medicinske sestre, ki uporabljajo naše aplikacije med celotnim procesom zdravljenja v večjih ali manjših zdravstvenih ustanovah. Tako programski jezik kot arhitektura sistema in večina celotnega razvoja aplikacij se na področju zdravstva ne razlikuje od razvoja aplikacij za ostala področja. Res je potrebno nameniti veliko pozornosti varnosti in zanesljivosti rešitev, a menim, da danes ni področja, kjer na to ni potrebno biti posebej pozoren. Opazi pa se specifika predvsem na vsebinskem delu ter pri komunikaciji s strankami. Delati z zdravniki in medicinskimi sestrami lahko predstavlja izziv. Na eni strani jim moraš pokazati, da zelo ceniš njihov trud in znanje, na drugi strani pa jim moraš dokazati, da si tudi sam strokoven na svojem področju. Verjamem in poudarjam, da le z dobrim sodelovanjem z zdravnikom in medicinsko sestro lahko razvijamo kvalitetne, uporabniku prijazne aplikacije. In pri tem imam veliko zelo dobrih izkušenj.

Je bil tukaj kdaj kakšen konflikt med spoloma?

Ne, ne bi rekla. Menim, da večinoma znam na pravi način pristopiti k človeku in morda je to tudi ključnega pomena. Če bi kdaj malo preveč agresivno nastopila, pa bi se znalo zgoditi, da bi se zgodil »hujši« konflikt. Po naravi sem bolj pozitivna oseba, tako da nisem imela tovrstnih težav ali pa jih samo nisem opazila

SRC Infonet ponuja kar nekaj rešitev. Ste bili razvijalka pri kateri izmed teh rešitev, ali ste samo na prodajni strani oziroma komunikaciji s strankami?

Od vsega začetka sem sodelovala pri načrtovanju razvoja bolnišničnega informacijskega sistema in informacijskega sistema v osnovnem zdravstvu, pa tudi pri razvoju nove generacije aplikacij -  spletnih ter mobilnih aplikacij. Ves čas sodelujem pri razvoju tako, da skupaj generiramo ideje, se dogovorimo glede arhitekture posamezne rešitve, glede vseh funkcionalnosti, ki jih bomo razvili. Ta proces zahteva veliko interakcije tako znotraj razvojne ekipe kot z uporabniki

Imate katero od storitev, ki vam je posebej pri srcu? Pri kateri ste še posebej uživali pri razvoju?

Moram reči, da so mi vse rešitve pri srcu, lahko rečem, da je kar znaten prispevek mene v vseh teh rešitvah. Ne bi mogla reči, da mi je ena ljubša, druga manj, ker so za različna področja in naslavljajo različne izzive. Na primer nek algoritem za obračun storitev za ZZZS se lahko sliši še tako suhoparno, pa je lahko s stališča reševanja problemov enako zanimiv kot nek algoritem za pomoč zdravniku pri sprejemanju strokovnih odločitev.

Predstavljam si, da so vas naučili slavne waterfall metode za oblikovanje, sedaj pa je zagotovo ne uporabljate več. Se tukaj vidi, da se je svet premaknil stran od tega, ali je to še vedno neka stalnica? Morda kljub temu, da naj v novih agilnih organizacijah tega ne bi več počeli?

Ugotavljam, da vsako podjetje najde nek svoj način oz. kombinacijo metodologij. Izhajaš iz različnih znanih metodologij, raziskuješ, testiraš, katera bi najbolj ustrezala. V SRC Infonetu je potrebno upoštevati tudi specifiko, da je manj razvoja novih aplikacij, kot pa vzdrževanja obstoječih. Tudi tem je potrebno prilagoditi izbiro metodologije oz. proces razvoja. Vedno iščemo kombinacijo metod, ki nas pripeljejo čim bolj učinkovito do čim boljšega rezultata. Lahko rečem, da v zadnjih letih uporabljamo agilen pristop. Je pa to vse odvisno tudi od ljudi, ki pri razvoju sodelujejo. Eno je teoretična vloga posameznika v projektu, drugo pa je potem človek z imenom in priimkom in svojimi karakteristikami. Ves čas se je potrebno prilagajati tako hitremu razvoju na tem področju, stanju na trgu kot lastnostim posameznikov, ki so vključeni v projekt.

Dostopi do teh podatkov (zdravstvenih op.p.) so namreč zares varni, zanesljivi in podprti z revizijsko sledjo. Vsi sistemi v zdravstvu morajo imeti sledljivost. Vedno se vidi, za vsak podatek o pacientu, kdo ga je videl, kdo ga je urejal, kdo ga je natisnil, kdo je karkoli počel z njim.

Omenili ste, da govorite z zdravniki in medicinskimi sestrami, ki bodo privzemali te inovacije, pa tudi pacienti konec koncev. So ti deležniki tisti, ki bodo katalizatorji digitalne transformacije, ki se seveda dogaja – da jo bomo uspešno izpeljali? Je to na nas, na vsakem posamezniku, ali rabimo sistemske pristope, ker strategij ni trenutno ni?

Ljudje imajo zelo različne pristope k uporabi informacijske tehnologije. Morda sem včasih celo nekoliko razočarana nad zdravstvenimi delavci, sploh v zadnjem letu, ko se je pojavila pandemija in se trudimo minimizirati fizične stike z ljudmi. V podjetju SRC Infonet smo imeli že prej razvita orodja za obravnavo pacienta na daljavo in smo jih ob pojavu pandemije zelo pospešeno razvijali naprej. Rešitev za komunikacijo med pacientom in zdravnikom preko varne elektronske poti smo razvili v rekordnem času in smo verjeli, da uporabniki komaj čakajo na tovrstna orodja. Na žalost ni tako in se sprašujem zakaj. Morda čas še ni zrel? Ali so res navade tako močno zakoreninjene? Opažam, da so pri vpeljavi novosti precej bolj pogumni pri zasebnih izvajalcih ter pri tistih javnih ustanovah, kjer dejansko direktor odredi uporabo rešitve. S pozicije moči in avtoritete se potem začne orodje uporabljati. Ampak očitno ljudje tako funkcioniramo. Lahko naštejem kar nekaj primerov, ko je direktor odredil, da se nek proces digitalizira in ukinil uporabo papirja. Reakcija zdravstvenega osebja je bila na začetku zelo burna z veliko pripombami in negativizma. Po določenem obdobju pa so bili z izpeljanim projektom zelo zadovoljni, celo ponosni na korak, ki so ga naredili in niti približno ne bi prešli nazaj na uporabo papirja. Nekako se zdi, da vsi potrebujemo nekoga, da nas porine v neko novo področje oz. uporabo novega orodja.

Ampak od kje bi moral priti ta pritisk? Od organizacij ali združenj, kot je HealthDay.si, ali iz vlade, ali morda obeh?

Jaz mislim, da bi push moral priti iz vsakega posameznika. Mogoče spet malo bolj optimistično gledam, ampak se mi zdi, da bi vsak sam moral imeti to željo. Danes vsako informacijo poiščemo na spletu, se preko spleta pogovarjamo s prijatelji, sodelavci, poslovnimi partnerji, objavljamo svoje dosežke itd. A na primer večina družinskih zdravnikov (ne vsi) še vedno raje vzame papirno kartoteko, notri prebere pacientovo zdravstveno zgodovino in napiše izvid na roko. Prav tako usmerjajo paciente, da naročajo podaljšanje recepta ali napotnice za kontrolni pregled preko telefonskega klica ali morajo celo osebno priti v ordinacijo. Ne razumem, da ne seštejejo časa in napora, ki ga morajo zdravstveni delavci vložiti v tak način komunikacije s pacienti in ga primerjajo s časom, ki ga porabijo za to, da samo še potrdijo podaljšanje recepta ali izdajo eNapotnice, ki preko aplikacije za pacienta pride direktno v zdravnikov informacijski sistem. Na isti način bi lahko podal pacientu odgovore na njihova vprašanja, jih obvestil o izvidu ali se posvetil pacientu preko video povezave (kjer narava pacientovega problema seveda to dopušča). Vse te rešitve so varne in zanesljive.

Po mojem mnenju je primer dobre prakse uvedba eRecepta, eNaročanja in eNapotnice, ki je bila izpeljana s strani Ministrstva za zdravje in NIJZja. Če ne bi toliko časa izvajali pritiska na izvajalce zdravstvene dejavnosti in nadzirali te uporabe, bi bil odstotek uporabe še danes zelo majhen. In po mojih informacijah je sedaj večina zdravnikov, predvsem pa pacientov, s temi rešitvami zelo zadovoljna. Res je potreben push od zgoraj navzdol, pa naj se sliši še tako neverjetno.

Če se vrneva nazaj k digitalizaciji zdravstva. Podjetje SRC Infonet je dejansko eno izmed pionirjev informatizacije zdravstva v Sloveniji. Vi ste tudi že dolgo vključeni v ta proces. Ste vseeno optimistični o tem, kam gremo?

Ja, sem optimistična glede tega. Mi v našem podjetju vedno poskušamo predvidevati kakšni so trendi, kaj bo aktualno, spremljati razvoj IT. Recimo, ko so se začela množična testiranja, smo res hitro združili moči in razvili aplikacijo za množična testiranja. Sedaj, ko se napovedujejo množična cepljenja, že razvijamo mobilno aplikacijo, ki omogoča, da lahko že na lokaciji odčitaš kartico zdravstvenega zavarovanja in program na ravni dveh klikov podatke prenese tudi v zdravstveni sistem. Tako zelo olajšamo delo zdravstvenim delavcem in pohitrimo sam proces testiranja oz. cepljenja. Dejansko sem optimistična glede prihodnjega razvoja. Raven eZdravja v Sloveniji je na zelo visokem nivoju, saj smo na šestem mestu med državami članicami EU. Za prihodnost sicer (še) niso konkretizirani kakšni večji projekti razvoja na nacionalnem nivoju in se mi ravno zato zdi pomembno izpostaviti, da mi ne čakamo strategije s strani države. Se pa trudimo prispevati in delovati v skladu z veljavnimi smernicami. Za eRecept je recimo centralni del razvijalo naše podjetje, pri eNaročanju smo pristopili zraven. Vsakokrat smo z veseljem pozdravili projekte na nacionalnem nivoju in pristopili z vsem znanjem, ki smo si ga nabrali v teh letih ter tudi aktivno sodelovali. Seveda pa gremo v razvoju tudi svojo pot. Kadar ugotovimo, da na trgu obstaja realna potreba, se odločimo za razvoj rešitev, za katere ocenjujemo, da bodo aktualne v bližnji ali daljni prihodnosti, seveda v skladu z regulatornimi zahtevami.

Ustavila bi se pri podatkih in varnosti. Termin big data, različni slogani, da obstajajo firme, ki uporabljajo podatke in firme, ki ne obstajajo več. To je zdaj naša nova realnost. Mene ni strah, ker se mi zdi, da imamo vsaj v Evropi izjemno dobro higieno glede tega kdo vidi, kaj vidi, koliko naših podatkov lahko damo naprej. Nas bi moralo biti vseeno malo strah deljenja in zbiranja podatkov, predvsem na zdravstvenem področju?

Mislim, da imamo v Evropi, pa tudi v Sloveniji, tako dobro regulativo, da ni treba, da nas je strah. Vedno mi je bilo zanimivo, ko sem spremljala negativen odziv nekaterih zdravnikov, ki so bili proti, da se odpustnice in izvidi pošiljajo na centralno mesto, kjer jih samo zdravniki lahko pregledujejo, ker mora zdravnik imeti celotno sliko o pacientovem zdravstvenem stanju. Dostopi do teh podatkov so namreč zares varni, zanesljivi in podprti z revizijsko sledjo. Vsi sistemi v zdravstvu morajo imeti sledljivost. Vedno se vidi, za vsak podatek o pacientu, kdo ga je videl, kdo ga je urejal, kdo ga je natisnil, kdo je karkoli počel z njim. Zame je to nekaj, kar rečemo – kljukica. Ker, če sem jaz uporabnik v bolnišnici, pa me zanima sosedova diagnoza, si ne bom upala brskati, gledati podatkov v bazi, ki jo uporablja drug oddelek. Ker vem in moram vedeti, da bom v sistemu pisala sled, da sem jaz kukala v podatke osebe, s katero v zdravstvenem procesu nisem imela stika. Tega s podatki na papirju, v primeru papirnih kartotek, ne moremo zagotavljati. Moje mnenje je, da s pravilno uporabo IT-ja lahko veliko pripomoremo h kvalitetnejšemu zdravljenju in omogočimo zdravniku, da hitreje pride do vseh potrebnih informacij. Menim celo, da bi lahko veliko bolj izkoristili veliko količino medicinskih podatkov, ki v Sloveniji obstajajo in bi jih (seveda v okviru zakonskih okvirov) bolj pogosto dali na voljo tako za klinične raziskave kot odločevalcem za boljše poslovne in strokovne odločitve pri razvoju zdravstvenega sistema. Menim in upam, da se bomo v prihodnosti s tem vse več ukvarjali.

Za sekundo bi se vrnila na vaše predavanje, ki ste ga imeli leta 2019 v Zrečah, kjer ste predstavljali aplikacijo posebej za diabetike. To je del te večje storitve ali je ločeno?

To je modul v našem zdravstvenem informacijskem sistemu. Uporabljajo ga v bolnišnicah ter v zdravstvenih domovih in omogoča nazoren prikaz in urejanje podatkov o diabetičnem pacientu. Podatki diabetičnega eKartona se tudi izmenjujejo med različnimi ustanovami. Menim, da bi morale biti tovrstne rešitve del nacionalne strategije. Arhitekturo sistema smo zasnovali tako, da centralni del ne shranjuje podatkov, temveč služi izmenjavi podatkov med ustanovami – in sicer zgolj uporabnikom z dodeljenimi pravicami. Da ponazorim: ko gre sladkorni bolnik v zdravstveni dom Murska Sobota in nato v Splošno bolnišnico Celje na dodatno preiskavo ali drug pregled, bo lahko specialist v bolnišnici pregledal celoten diabetološki eKarton tega pacienta, ga dopolnil in dodal tudi svoj izvid na voljo ostalim zdravnikom, ki obravnavajo tega pacienta v svoji ustanovi. Delo na tem projektu mi je bilo še posebej v veselje, saj smo dobro sodelovali z zdravniki specialisti, zdravniki na primarni ravni ter medicinskimi sestrami in rezultat dela je rešitev, ki izmenjuje podatke med organizacijami na primarni in sekundarni ravni. Uporabniki modula so zelo zadovoljni in predvidevamo, da bomo v prihodnosti rešitev razširili še za katero od kroničnih bolezni.

Za konec se vrniva k položaju žensk. Katera ženska je vas navdušila? Ste imeli kdaj v svojem življenju kakšno vzornico?

Moja vzornica je moja mami, ki je žal že dalj časa pokojna. V tistih časih je bila priznana modna oblikovalka in je znala dobro kombinirati poslovne in družinske izzive. Dala mi je dobro popotnico za življenje.

Vi ste v poslu že vso svojo kariero. Kaj bi ženskam podjetnicam vi svetovali, da se jih sliši, da so vidne, da si mogoče upajo?

Jaz bi predvsem rekla, da se ne smemo obremenjevati s tem, da smo ženske in kako nas moški gledajo. Če zavzameš stališče, da si v svojem spolu enakovreden, potem sploh ne opaziš, da morda kdaj tudi nisi. Verjamem, da mi je kdo kdaj namignil, da sem ženska, da mogoče ni prav, da sem na tem položaju, da sem v vodilni vlogi. A zato, ker verjamem, da nas žensk moški ne gledajo kot manj vredne, nisem tega namiga nikoli razbrala. Vsem ženskam kličem, počutite se enakovredne, delajte tisto, kar vas v prvi vrsti veseli, delajte s strastjo, s pozitivno energijo in potem boste zadovoljne v življenju.

3 MINUTE Z MARJANO

1. Kaj za vas definira dobro vodjo?

Dober vodja mora imeti na prvem mestu občutek za ljudi. Torej, na delovnem mestu, ki zahteva delo in komunikacijo s strankami, je pomembno, da ima vodja dober občutek tako za stranke kot za svoje zaposlene. To zahteva preplet sposobnosti motivacije, timskega dela, pozitivnega odnosa do sprememb, prilagodljivosti, pa tudi zavezanosti k rezultatom. Dober vodja mora najti pravo razmerje med temi dimenzijami, pa še strokovno mora biti podkovan. Samo tako zmore vzpostaviti pravo razmerje med zadovoljstvom zaposlenih in zadovoljstvom strank ter doseči dobre poslovne rezultate.

2. Kaj vas motivira za kariero v zdravstvu, podjetništvu, tehnologijah in kaj bi spremenili?

Vedno me motivirajo dobri odnosi. Dobri odnosi s strankami, uporabniki, sodelavci ..., ker v končni fazi preživim dobršen del svojega aktivnega časa v službi in če se tu ne bi počutila dobro, ne bi mogla funkcionirati niti doma niti v službi. V poslu pa težko prenesem nekorektne odnose in ljudi, ki se ne držijo dogovorov. Na to pa nimam vpliva

3. Kateri dve lastnosti bi ženskam dodali in katero bi jim odvzeli?

Odstranila bi tisto lastnost, ki se ji že kar pregovorno reče ženska. Ker zelo rade malo pogrizemo, popravljamo, komentiramo kakšno plat, ki v bistvu ni pomembna, ampak se rade s tem ukvarjamo. Če tega ne bi imele, mislim, da bi bile lahko tudi bolj uspešne v poslovnem svetu, kjer je to velikokrat slabšalno. Dodala pa ne bi nobene, se mi zdi, da vse dobre lastnosti itak že imamo.