Nina Dremelj je predsednica kluba Poslovni angeli Slovenije, izkušena upravljavka podjetij, mentorica in podjetnica. Skozi več kot 10 letno kariero na poslovnem in investicijskem področju je pridobila močne kompetence v poslovnih strategijah. V preteklosti je kot solastnica vodila švicarski sklad AlpVent AG, sedaj je lastnica in direktorica naložbenega podjetja Alita Capital. Ima bogate mentorske izkušnje in je dobro poznana strokovnjakinja tudi v slovenskem startup ekosistemu. Njena največja strast je pomoč podjetnikom, da svoje ideje pretvorijo v prava in uspešna podjetja.

Ko si bila stara 10 let, kaj si je Nina takrat želela in koliko tega se je uresničilo?

Dobro vprašanje. Že kot otrok sem bila team leader in že v osnovni šoli, v prvih razredih, so me učiteljice vedno uporabile, da sem pazila na mlajše otroke, da so lahko šle one v miru na kavo. Vedno sem delovala bistveno starejša, kot sem dejansko bila, torej bila sem zelo odgovorna, zato so me vedno starostno postarali, kar mi je bilo takrat zelo všeč – danes mi ne bi bilo več (smeh). V bistvu si je Nina že takrat zelo želela delat z ljudmi, to je bilo nekaj, kar je mene vedno gnalo. Po drugi strani pa sem se ves čas nagibala k stvarem, ki so se dotikale prodaje, torej dela z ljudmi, barantanja – to mi je šlo zelo dobro že kot otroku. Vedno sem našla delo, znala sem se znajti in bila sem zelo aktivna v osnovnošolskih svetih, blagajničarka, v srednji šoli predsednica razreda itn. Skratka ves čas me je gnalo zagovarjati dobro za ljudi, postavljati se na čelo in zagovarjati neko množico – to mi je bilo ves čas neko vodilo. Kot otrok nisem imela definirano, kaj želim postati poklicno, ker so bile stvari takrat precej drugačne, vedela pa sem, da želim delati neko vrsto managementa in življenjska pot me je potem pripeljala točno do tega. Cilji in želje so bile v smeri prava, družbenih sfer, nikoli se nisem nagibala v tehnične sfere, ampak predvsem na zelo družbeno stran.

Na tvojem področju delovanja: naložb in mentoriranja, si zagotovo prišla v stik s številnimi razvijalci. Predpostavljam, da so bili večinoma to moški, ampak če si spoznala kakšno žensko razvijalko, ali je ta njena ženskost kako vplivala – kaj je ona naredila drugače kot moški, kje se je to čutilo?

Ja, res je. Naložbe in kakršenkoli investicijski svet je v osnovi moški svet, kar pomeni, da je precej tekmovalen in težek, ampak se da. Mislim, da se v Sloveniji okolje razvija, pa tudi ekosistem je vedno bolj bogat. Kar pa se tiče ne samo ustanoviteljic, ampak tudi posameznic znotraj inovativnih/tehnoloških podjetij, imam zelo dobre izkušnje. Predvsem imam dobre izkušnje, ker so te ženske zelo potrebno ravnotežje v moških ekipah. To je ena zelo pomembnih stvari, ki jih mi investitorji vedno rečemo, če so povsem moške ekipe – dajte najprej dobit eno žensko. Ne iz vidika, da je treba imeti ženske in zagovarjati feminizem, ampak enostavno ljudje boljše delujemo v parih in moramo biti mešani. Ženske so ponavadi zelo dobre za čustveno ravnovesje, predvsem s čustveno inteligenco, kjer moški velikokrat ne odreagirajo tako kot ženske, me pa znamo stvari zelo diplomatsko zapeljati. To je v poslu dobro, predvsem je dobro zato, ker je v stresnih situacijah, ki so lahko pozitivne ali negativne, zelo pomembno, da si močan, in ženske smo v osnovi tiste, ki veliko več potrpimo in veliko lažje uravnotežimo pritiske v primerjavi z moškimi. Seveda povsod so izjeme. Češnja na vrhu vsega pa je, da so te ženske blazne borke in se ne pustijo. Zelo dobro vedo kaj želijo, imajo jasne cilje in so se zanje pripravljene bistveno bolj potruditi, kot marsikateri moški na isti poziciji – govorimo za startup svet.

Tudi ti si borka, trenutno si predsednica Poslovnih angelov Slovenije, kar pomeni, da si morala priti do vrha v moškem svetu. Kateri so bili odločilni trenutki, ko si dala moškim v sobi vedeti, da se s teboj ne da pometati in da tvoj spol nima vpliva?

Jaz mislim, da ne glede na to kdo si, kje si in kaj si, na koncu, morda ne na hitri rok, ampak na srednjeročni in dolgi rok, je vedno delo tisto, s katerim se dokažeš, in to velja tudi pri Poslovnih angelih Slovenije. V Poslovne angele Slovenije sem prišla 5 let nazaj, takrat kot podpredsednica, ko sem jih poklicno upravljala in sem naredila zelo lepe rezultate. To delo, ta vložek mojega časa, znanja, povezovanja, kreiranja zaupanja med startupovci in investitorji je bilo ključno. Ves čas moraš delati na dolgi rok, delati moraš na način, da stojiš za tem kar počneš. Jaz osebno ne obljubljam ničesar, za kar vem, da ne bom zmogla. Če pa nekaj obljubim in se zgodi višja sila, potem pa to tudi razložim, ampak to je redkokdaj. Ves čas poskušaš delat to kar lahko, kar lahko doprineseš, kakor lahko pomagaš startupom, kar veš, da so tvoje zmožnosti. Predvsem se mi zdi ključno, da se trudiš, in v vsej tej zgodbi investiranja je zelo veliko truda. Kljub temu, da vemo, da imamo veliko skladov, veliko se dogaja – te poti še zdaleč niso lahke. Tako kot niso lahke za podjetnike, da stvari razvijejo in da pridejo do vseh mejnikov, je na drugi strani čisto enako. V bistvu ti potem, predvsem ko že investiraš, hodiš z roko v roki in te stvari so težke za vse, ne samo za eno stran. Mislim, da delo je tisto ključno – rezultati, vztrajnost, pridnost in predvsem integriteta. Moje osebno vodilo je integriteta, to je neka stvar preko katere ne grem, pri nikomur.

Spomnim se podkasta Svet kapitala s Petro, kjer mi je bil zelo všeč tvoj odgovor, da se startupi ne smejo bati angelskega investitorja, ker želja angelskega investitorja nikoli ni prevzeti podjetje ali pa imeti več kot nek določen procent.

Takšna je logika angelskega investiranja, da prideš in podpreš ter nikoli ne vzameš večine. Ker ko ti nekomu vzameš večino, mu ubiješ njegovo strast, ker potem nima več vzvoda za trud, saj zakaj bi se trudil, če ni več njegovo. Ko pa si v manjšini, hodiš z roko v roki s podjetnikom in to je celotna zgodba. Tu so ključna vodila zaupanje, poštenost in transparentnost – potem si lahko poslovni partner, so pa tudi angeli, ki samo finančno podprejo podjetje in ga potem spremljajo. To je spet odvisno od posameznika do posameznika, kot je od podjetja do podjetja odvisno. Logika ni nikogar stisniti za vrat, logika je podpreti in iz tega maksimizirati učinke.

Se v svetu angelskih investitorjev pojavlja več žensk, je to zdaj trend?

Konkretno v poslovnem klubu Poslovni angeli Slovenije smo trenutno štiri investitorke. Se trudimo. Kljub vsemu je to še vedno prioritetno moški svet, pa ne, da ne bi bilo uspešnih žensk, ampak mislim, da se vseeno malenkost bolj bojijo in težje tvegajo kot moški. Mislim, da se trend zelo pozitivno spreminja in obrača navzgor. To se kaže tudi v tem, da je bila pred petimi leti pri Poslovnih angelih ena investitorka, morda dve, danes pa smo štiri, kar je zelo lepo. A ključno je, da so te investitorke tudi aktivne.

Od vseh podjetniških zgodb, ki si jih videla v svoji karieri, in če se omejiva le na startup svet ter ženske, ali je katera podjetnica, ki je zate precej izstopala, ko si pomislila – ti si pa trail blazer, ti pa boš nekaj spremenila? Je bila kakšna taka izkušnja?

V bistvu je tako, da je bilo v osnovi pri startupih vedno manj žensk, kar je normalno. To je spet povezano s tem, da je veliko žensk sposobnih, ampak si ne upa storiti prvega koraka, ustanoviti podjetje, karkoli. Na drugi strani pa imamo nekaj takih zelo prodornih, ki pa se ne pustijo. Recimo en tak primer je Evegreen Eve Štraser. Ona je netipičen startup, ker je zelo kompleksna široka stvar, ampak punca zelo uspešno prihaja na platformo, ko bo začela žeti dobre uspehe, kljub temu, da je naredila že kar nekaj dobrih zgodb. Ona je dokaz, da tudi če nisi nekje v ICT svetu scaleable, se da s pridnostjo, vztrajnostjo, poslušanjem, obkrožanjem s pravimi ljudmi in s tem, da si poiščeš mentorja/svetovalca, ki mu lahko zaupaš, uspeti. Ona je primer, ki ga jaz spremljam že tri leta, pa je v bistvu naredila zelo velik napredek. Potem imamo pa več takih manjših, trenutno še ne tako prepoznavnih ustanoviteljic podjetij, ki bodo prišle počasi na plano, ker jih spremljamo. Predvsem so to na področju izobraževanja, otroškega izobraževanja itd. Poznamo zgodbo Malince, to so ženske ustanoviteljice. Žensk je kar nekaj zelo uspešnih, morda si malo premalo upajo na glas povedat, da so uspešne. Potem na tehničnem področju Maja Požar, fantastična zgodba. To so res konkretni dosežki. Kapo dol. Imamo takšne ustanoviteljice in to zelo uspešne.

Vrnila bi se na to, da ko si bila mlada, si bila vedno vodja ekipe, predstavnica razreda ipd. Občutek imam, da ženske na neki točki to vodstveno nagnjenost v sebi malo zavremo. Se tudi tebi zdi tako? Že večkrat si omenila, da si ne upamo. Kaj bi morale narediti, da bi si upale?

Jaz mislim, da to ne ponikne, ampak izbere pri ženskah malo daljšo pot. Ženske zavijemo na stransko pot in se morda ne znamo tako osebno zazreti kam nas ta pot pelje. Mislim, da je marsikatera ženska zelo uspešna, pa se tega niti ne zaveda. Moški znajo to zelo lepo povedati, zanjo se pohvaliti, medtem ko smo me včasih bolj skromne. Imamo pa še en drug problem. Slovenci na splošno ne znamo privoščit uspeha in to se še toliko bolj vidi med ženskami. Vidi se že v osnovnih šolah, potem se najbolj odraža v srednjih šolah, na fakultetah pa se že razpusti, ker takrat se že kažejo merljivi rezultati, koliko je kdo naredil. Potem v življenju nekajkrat narediš še take selekcije. Jaz vedno rečem, da je na treba na pet do sedem let narediti selekcijo prijateljev, ki se pojavijo in odidejo, ampak pravi vedno ostanejo in enako je tudi pri poslu. Tega se je treba zavedati, da v poslu imaš vedno zelo dobre ljudi, na katere lahko računaš, in imaš na drugi strani tudi zelo veliko imaginarnih prijateljev. Pomembno je, da znaš med njimi plavati, potrebuješ pa vse. Ženske včasih v tej želji po uspehu malo pozabijo, da je morda včasih cilj samo za ovinkom in je treba narediti samo še en korak. Ker ne, da ženske nimajo ciljev, zelo dobre cilje imajo in marsikatera ve kaj hoče. V večini primerov je pot povsem drugačna, kot si si jo najprej zamislil. Ko se pogovarjam s startupi in jim predstavljam investicijski svet vedno rečem, predstavljajte si kako želite živeti čez pet let – to je ključno. Ampak ne kako želiš živeti v smislu, kaj si boš kupil, ampak kakšen bo tvoj način življenja. In moja želja je bila že od majhne punce, da ko grem v trgovino nočem gledati na cene. Življenje je Gaussova krivulja – padeš, zrasteš, padeš in zopet zrasteš – neštetokrat, nihče ne gre samo navzgor. Ampak na koncu moraš pogledat, ali si prišel do tega, kar si si želel. Do cilja bo težka pot bo in na poti 101 poleno, potem pa je samo na tebi, ali se zlomiš ali ga boš prestopil. Saj življenje ni lepo, življenje so polena, sam si ga lahko narediš lepega. To je ključno, prej kot to dojameš, lažje voziš skozenj, ker nikomur ni lahko, ker danes je posel neizprosen. Vsak ima neke svoje izzive, ampak se je treba pri sebi odločit, kaj si želimo.

Kaj naj naši moški naredijo, da bomo ženske bolj uspešne? Kaj naj naučimo svoje sinove?

Tako kot v poslu, kjer sta dva poslovna partnerja je ključno, da če nekaj počneš, da tvoji bližnji, partner, družina, prijatelji, razumejo kaj počneš. Najtežje je gradit kariero, ko nimaš na drugi strani posluha za to. Če sedaj govoriva o poslovnih ženskah, kakšen moški jo mora spremljat? Ženska, ki gradi kariero bo težko gradila kariero, če mož ne razume, kaj pomeni to, da delaš ob šestih zvečer. To so neke zelo banalne stvari, ki pa so lahko deal braker. Mislim, da je, tako kot povsod, tukaj treba najti neko ujemanje, stvar vsakega posameznika. Eden drugega moraš razumeti, ker se lahko medsebojno podpiraš le, ko razumeš kaj podpiraš – tako kot v poslu. Svojim otrokom pa lahko prenesemo edino, da znajo delat. Da znajo pospraviti posodo iz pomivalnega stroja, vedo, da je treba posteljnino oprati in konec koncev, da mora biti stanovanje pospravljeno in da vedo, kaj morajo za sabo pospraviti – mislim, da bo to največja popotnica. Ker danes prihajamo do absurda, da imajo otroci polno vsega, da v poplavi vseh izdelkov ne znajo več živeti otroštva, ker imajo vse na voljo, večina. V bistvu največ, kar otrokom lahko damo je, da bodo znali delat, ker drugače ne bodo preživeli. Že danes imajo mladi težave, ker nimajo delovnih navad. Če bomo otroke vzgojili, da vse pade z neba in da se za nič ni treba potrudit, potem bo vse kar bodo v življenju lahko počeli, da bodo živeli, kar pa je zelo težko, če ne veš kako in kdaj.

3 MINUTE Z NINO

1. Kaj zate definira dobro vodjo?

Oseba, ki zna poslušat. Dober vodja zna poslušat, zna to kar sliši kanalizirat med ljudi, predvsem pa ja pomembno, da je dober vodja nekdo, ki 80 % svojega časa posveča ljudem.

2. Če bi lahko, kateri dve lastnosti bi ženskam dala in katero bi odvzela?

Dodala bi več poguma, odvzela bi plašnost. Nikoli pa ne bi spremenila integritete.

3. Kaj je tebe motiviralo za kariero v podjetništvu in če bi imela čarobno paličico, kaj bi spremenila?

Jaz sem človek prodaje, že od majhnega zelo rada prodajam in delam z ljudmi. Imam težavo pri statičnih službah, zelo me ubija rutina tega, da bi mogla celo življenje delati isto delo in da imam vse predvideno. Podjetništvo je nekaj, kar je strast, kar pomeni da omogoča velike svobode. Veš, da delaš veliko, ampak veš, zakaj delaš veliko. Ker imaš na koncu rezultat, veš čemu se odrekaš. Kar se podjetništva tiče, jaz ne bi nič spremenila. Če bi imela čarobno paličico, bi pa le opogumila več ljudi, da se tega lotijo. Še vedno menim, da se preveč ljudi odloča za varne državne službe, ki pa za človeka niso dobre. Vse je predvidljivo, za 40 let vnaprej veš, kaj boš počel. Treba si je upati. Na drugi strani pa, če hočeš nekaj od življenja, moraš za to tudi nekaj dati in podjetništvo je nekaj, kar to omogoča. Daje zelo veliko svobode in možnosti, potem pa je na tebi kot osebi, da to bodisi izkoristiš, zapelješ v svojo smer oziroma si narediš na način, kot tebi paše. Dejansko lahko od tega lepo živiš.