Tanja Španić

Tanja Španić, predsednica združenja Europa Donna Slovenija in predsednica evropske zveze Europa Donna

Tanja Španić je zagovornica bolnikov, doktorica veterinarske medicine z doktoratom iz molekularne in vedenjske nevroznanosti. Trenutno je predsednica slovenskega in evropskega združenja Europa Donna. Od leta 2010 do 2014 je bila vodja skupine mladih bolnikov z rakom dojke ED Slovenije. Marca 2014 je postala generalna sekretarka Europa Donna Slovenija, aprila 2017 pa je postala njena predsednica. Njeno delo je osredotočeno na nacionalno in mednarodno zagovarjanje bolnikov z rakom dojke.

Za začetek se vrniva v preteklost. Kako bi se predstavila 10-letni Tanji? Kaj si je 10-letna Tanja želela in kje si se presegla?

V bistvu sem odkar se spomnim želela postati veterinarka oziroma delati nekaj povezanega z živalmi. Celo moja varuška me je vedno opominjala, da veterina ni le božanje živali, da v veterini je treba tudi kaj drugega narediti, ampak ta želja je rasla z menoj. V bistvu sem ta del kasneje tudi uresničila, kar sem si vedno želela. Nisem pa nikoli razmišljala o doktoratu in drugih karierah, kot otroku mi to ni bilo pomembno. Mali Tanji bi rekla, da ji je uspelo in je postala veterinarka - vsaj v določeni meri.

Veterinarski poklic je verjetno precej ženski?

Ta poklic je bil pravzaprav zgodovinsko precej moški, sploh zaradi dela z velikimi živalmi. Ravno v tistih generacijah, ko sem se jaz vpisovala na fakulteto, smo začele prevladovati ženske in tudi zdaj mislim, da jih je več, čeprav mislim, da je tudi kar precej fantov. Še vedno od kolegic na terenu slišim, da imajo na kmetijah drugačen odnos, ko pride ženska kot terenska veterinarka. Pojavljajo se vprašanja v stilu: »Ti si veterinar?« Mogoče zgodovinsko je bil to bolj moški poklic, v sedanjosti pa to ni več.

Večno vprašanje. Si večja ljubiteljica mačk ali psov?

V bistvu sem človek za pse in mačke, ampak raje velike mačke. Domače imam sicer zelo rada, tudi kot otrok sem vedno lovila vse mačke. Med faksom pa so me fascinirale velike mačke od tigrov, levov in podobnih živali.

Kaj je bila najbolj eksotična žival, ki si jo zdravila? Imaš mogoče kakšno zgodbo, ki se ti je usedla v srce?

Med faksom sem srečala praktično vse živali, ki se jih da v Sloveniji – od domačih do eksotičnih, ker smo imeli kroženja tudi v živalskem vrtu. Najbolj zanimiva mi je bila izkušnja, ko sem bila na kroženju na eksotičnih živalih in sem prvič držala kačo v rokah. Gospod, ki je pripeljal kačo na pregled, je mislil, da sem jaz temu vešča in mi jo je kar vrgel v roke, potem sem jo pač držala. Se znajdeš tudi v tovrstnih situacijah, ampak sva z veterinarko, ki me je vodila zelo dobro speljali celotno zgodbo in sem bila zelo hvaležna za to izkušnjo.

Drugače pa sem 10 let delovala na fakulteti in sem imela možnost veliko stvari videti in srečati. Tudi zdaj še včasih pomagam kolegici, ki ima svojo ambulanto, da delam prostovoljno in ne pozabim. Anekdota, ki jo nosim s seboj, je povezana z mojo psičko Ruby, ki se je rodila na fakulteti. Takrat sem še delala tam in je gospod pripeljal psico misleč, da je bolna, psica pa je že kotila. Ko smo videli mladičke je šla ena z menoj domov in je še vedno z nami.

Deset let si delala v akademskih vodah, v znanosti. Kljub temu, da je glede na statistiko programa mladi raziskovalci vključenih veliko žensk, pa je na dolgi rok vseeno več raziskovalcev kot raziskovalk. Kaj misliš, da je razlog za to? Dovolj podpiramo ženske v znanosti?

Res je. Sploh med doktorskimi študenti in mladimi raziskovalci je kar precej žensk. Nekaj časa sem bila v akademskem svetu in če lahko temu tako rečem gre za neko piramido. Na začetku nas je veliko, na koncu pa je malo žensk oziroma je akademski in raziskovalni svet še vedno zelo moški. Mislim da se podpira začetni del mladih raziskovalk in doktorandk, potem pa vsaj v Sloveniji nimamo programov oziroma sistema, ki bi zadržal mlade doktorande v Sloveniji. Večina žensk se odloči za druge kariere ali pa gredo v tujino. Tudi v tujini sem bila kratek čas, natančneje v Združenih državah Amerike, in tam je bilo precej več žensk. Tudi laboratorij, kjer sem bila, je vodila ženska. Vodja mi je bila ena najbolj priznanih raziskovalk našega področja v svetovnem merilu. Je pa še vedno več moških tudi v ZDA. Glede na to, da je ravno pred kratkim moj mentor prof. dr. Gregor Majdič postal rektor Univerze v Ljubljani in da že večino svoje raziskovalne kariere deluje na področju raziskovanja razlik med spoloma, se tudi na tem področju kaj spremeni.

Presenetilo me je, da si zaznala, da je v ZDA več žensk. Ta država sicer precej slovi po neenakosti med spoloma na različnih področjih.

Na področju nevroznanosti, vsaj kar se tiče razlik med spoloma v možganih, je kar nekaj vrhunskih znanstvenic in tudi v laboratoriju je bilo več žensk kakor moških. Verjetno delajo na tem načrtno oziroma s tem namenom, da obdržijo mlade raziskovalke v raziskovalni skupni itn.

Če še malo ostaneva pri znanosti. Ravnokar si omenila nevroznanost razlik možganov med spoloma. Ali lahko kot strokovnjakinja na kratko razložiš, v čem se razlikujemo moški in ženske predvsem na področju možganov? Imajo moški strogo ločeno desno in levo polovico možganov, medtem ko je pri ženskah vse prepleteno? Je to sploh res ali je to neka zastarela anekdota, ki se še kar propagira?

Tako preprosto ravno ni, dejansko pa razlike so. Mi smo preučevali bazične razlike, kot so razlike v izraženosti genov in hormonov oziroma v katerih delih možganov potekajo določene aktivnosti. Tudi če pogledamo veliko množico moških in žensk so razlike. Samo kot primer za lažjo predstavo: »moški« možgani imajo boljšo 3D predstavo, ampak to ne pomeni, da je ženske nimajo. Ženske več govorimo kot moški, ampak tudi nekateri moški so zelo zgovorni – pa to še ne pomeni, da imajo »ženske« možgane. Tudi nekatere bolezni oz motnje se izražajo različno med spoloma: depresije je več pri ženskah, avtizma na drugi strani pa več pri moških.

Mi smo raziskovali od kod te razlike izhajajo, ali so posledica delovanja hormonov ali tudi genov, primerjali smo velikosti jeder v možganih, število celic, potovanja celic po možganskih jedrih itd. Ne moremo pa reči, da so eni možgani boljši od drugih ali pa, da so eni bolj pametni od drugih. Cilj naših raziskav je predvsem boljše razumevanje mehanizmov bolezni in motenj, kar posledično lahko pripelje do rešitve oziroma pomoči pri njih.

Zaidiva še malo stran od znanosti. Tvoje trenutno poslanstvo je, da si predsednica združenja Europa Donna v Sloveniji in v evropskem merilu. Za teboj je težka preizkušnja. Kako te je to oblikovalo? Glede na to, da si ti vedno v stiku z ženskami, smo ženske res kokoške – je kurnik na koncu, če ni moškega zraven?

Vedno je fino, da je še kakšen moški zraven, da drži ravnotežje. Izkušnja z boleznijo in diagnozo raka v mladih letih me je definitivno spremenila, čeprav sem na začetku mislila, da me ni. Ampak me je zelo in me še vedno spreminja. To je nekaj kar nosim s seboj in je posledično tudi spremenilo mojo kariero. Na začetku mi je bilo vse znanje, ki sem ga imela iz veterine in bazične znanosti, v veliko pomoč, da sem se svojega primera lotila zelo znanstveno. Potem pa sem samo sledila interesov, zaključila obdobje na fakulteti in na točki, ko sem se morala odločiti kako naprej, sem izbrala Europo Donno. S srcem in dušo sem veliko bolj tukaj in lahko morda veliko več naredim kot v znanosti zaradi moje strasti, ki me je do sem pripeljala.

Prepričana sem, da večina ljudi pozna Združenje Europa Donna, ampak ga poznamo precej površno. Kaj poleg osveščanja o raku dojk še počnete? Kaj poleg tega še vaše glavno poslanstvo?

Osveščanje je res eden najbolj prepoznavnih aspektov, potem smo navzven najbolj prepoznavni in to nas zelo veseli. Osveščamo o zdravem načinu življenja, preventivo pred boleznijo, predvsem rakom dojk, sicer pa tudi pred drugimi ženskimi raki. Drugi zelo pomemben del je podpora ženskam, ki zbolijo in njihovim bližnjim na vseh nivojih.

En del, ki ga je najmanj videti, ampak je zelo pomemben, je zagovorništvo oziroma vključenost predstavnikov bolnikov na vseh nivojih – od zakonodajne ravni, sodelovanja s strokovnjaki, odločevalci in plačniki. Ta del je zelo garaški, navzven se ga zelo malo vidi, oziroma se ga vidi, ko ti vstopiš v sistem in imaš vse.

Ostaniva še malo pri zagovorništvu in temu, kako je biti pacient v zdravstvenem sistemu. Je tukaj kakšna razlika, ki si jo občutila, ker si ženska? So te kdaj prehitro odslovili ali je ravno to, da si doktorica znanosti, pomembno vplivalo, da si se lahko kompetentno pogovarjala s svojimi zdravniki?

Pri tem, da si ženska, je pri raku dojk verjetno ravno obratno - te bolj drugače obravnavajo, če si moški, ker je to predvsem ženska bolezen, kljub temu da tudi moški lahko zbolijo. Tako da glede tega nimam tovrstnih izkušenj. Sem pa doživela drugi del vprašanja, ker sem vedno povedala, da sem veterinarka - takrat sem bila ravno na začetku doktorskega študija. Sem doživela tudi korak nazaj, ko so se me zdravniki celo ustrašili. Moj kirurg je rekel, da mi ne bo razlagal genetike, ker vem več kot on. Kljub temu da sem jaz z njim želela debato in komunikacijo o tem. Priznal je, da vem več kot on in ni kompetenten sogovornik. To mi je bila zelo zanimiva izkušnja, da so tudi zdravniki priznali. Me pa je moja onkologinja jemala kot povsem enakovredno partnerko, vedno sva se pogovarjali zelo znanstveno, tako da je moj mož samo gledal zraven, kaj sploh govoriva. To mi je bilo zelo všeč. Mislim, da imajo zdravniki občutek, da se tudi na tem nivoju prilagodijo pacientu.

Kaj pa recimo za tiste pacientke, ki nimajo takšnega ozadja? Je premalo informacij, so slabe izkušnje?

Niti ne. Mi skušamo pacientke, vsaj tiste, ki se na nas obrnejo, pripraviti na vsak obisk. Pri raku je tako, da je zdravljenje multidisciplinarno na več ravneh z različnimi metodami in pristopi. Skušamo jih motivirati, da se doma pripravijo na pregled, da si pripravijo vprašanja in so tudi zdravniki tako pripravljeni sodelovati. Zdravniki ne vedo, koliko ti želiš sprejeti informacij. Nekateri želijo vedeti vse, nekateri pa na drugi strani ne želijo vedeti nič. V bistvu če prideš kot pripravljen pacient na pregled in začneš z vprašanji, potem tudi zdravnik ve, kje si ti in koliko želiš vedeti. Spodbujamo, da za besede, ki jih ne poznajo, vprašajo, kaj pomenijo, da jim zdravniki to lahko razložijo oziroma da se lahko potem obrnejo na naše svetovalne telefone, kjer imamo zdravnice, ki jim pomagajo. Pomembno je, da ne ostanejo v nevednosti, ampak jim pomagamo tudi to razrešiti.

Mene si se dotaknila, ko sva se srečali oktobra. Na posvetu si dejala, da se vsi pogovarjamo o pacientu kot o neki statični osebi v sredini, mi se borimo za njega, ne dovolimo pa mu do besede. Kaj moramo narediti, da se to premakne in zakaj mora biti pacient soodločevalec?

Kaj moramo tukaj narediti? Mislim, da gre tukaj največ za osveščanje na vseh ravneh. Se pravi od otrok naprej - od vrtcev in šol, kot družbe - da ljudi izobražujemo sploh o preventivi. Bolje je, da preventiva postane del našega vsakdana in smo ozaveščeni od malih nog naprej. To kažejo recimo raziskave pri Skandinavcih. Potem postanejo tudi bolniki bolj enakovredni partnerji in so bolj enakovredni v procesu zdravljenja in soodločanja. Mi na srečo nimamo problema s plačevanjem. V ZDA je bolnik veliko bolj informiran in veliko bolj enakovreden partner, ker je vse povezano s plačilom oziroma kako bodo stroški zdravljenja pokriti. Pri nas tega ni in se potem ljudje malo umaknejo in prepustijo sistemu. Včasih pa morda zaradi tega mogoče tudi niso upoštevane vse njihove želje, vse njihove lastnosti od poklica, do življenjskega stila itn., ki vplivajo na kvaliteto življenja predvsem po zdravljenju. Ne toliko med zdravljenjem, ampak na to kaj se dogaja potem, ko je zdravljenje zaključeno.

Tanja je vodja. Kakšna vodja si in katere stvari si se morala naučiti? Kaj želiš, da bi se na tem področju še naučila?

Ne vem, če se ravno lahko vsega nauči. Zdi se mi, da si kot vodja del ekipe in se skozi ekipo tudi učiš. Jaz sem prišla iz ene ekipe, kjer sem bila njen del in sem imela drugega vodjo, na to, da sem bila kar naenkrat jaz v tej vlogi in je težje. Seveda moraš držati vse vajeti v svojih rokah in usklajevati tim. Pri nas je še ta posebnost, da imamo tim sestavljen iz profesionalnega dela in iz prostovoljcev. Delo s prostovoljci je izjemno drugačno od dela s profesionalci, ker ti podarjajo svoj čas in tega sem se morala največ naučiti. Naučila sem se, da niso vsi jaz in moram spoštovati vsakega posameznika, zakaj to počne in na kakšen način. Zelo pomembno je, da prisluhneš in znaš pogledat tudi sodelavca. Je to prostovoljec ali profesionalec? Zakaj je tam? Kaj so njegovi cilji? Zakaj je v naši organizaciji? Mogoče je naša organizacija vseeno drugačna kot podjetje, ampak neke stvari pa so enake. Mislim da se stalno spreminjajmo in se imam še veliko naučiti. Poskušam držati sodelovanje v ekipi, da skupaj gradimo tudi kot ekipa in organizacija.

Kaj pa recimo na Evropski ravni? Si predsednica celotnega evropskega združenja Europa Donna in si obdana z ljudmi iz različnih okolji. Različne države imajo različne probleme z enakostjo med spoloma. Kje si videla, da se morajo še marsikaj naučiti, morda tudi od nas, in od koga bi se morali učiti Slovenci?

Res je, da imamo na evropskem nivoju članice v 47 državah, torej praktično v vseh državah širšega področja Evrope in med njimi so seveda velike razlike. Velike razlike tako na kulturnem nivoju, kot tudi verske, socialne in finančne – od najbogatejših Evropskih držav do najrevnejših. Razlike so ne samo v obravnavi bolnikov, ampak tudi v obravnavi žensk po državah so res velike razlike. Mi smo nekje v sredini, mogoče bi rekla celo proti vrhu, že naše sosednje države imajo večje težave. Preko izmenjave izkušenj je pomembno, da naprednejše in bolj razvite države delijo svoje izkušnje, pogum in znanje tistim, ki še niso tako daleč.

Mislim, da bi se mi lahko ravno od Skandinavcev kaj več naučili, čeprav smo po temperamentu bližje sredozemskim državam – Italijanom, Špancem itn. Mislim, da imajo Skandinavci bolj razumski in izobraževalni princip, tudi Nizozemska ima ta pristop veliko bolje izoblikovan. Od takih držav se lahko še marsikaj naučimo. Seveda smo mi po kulturi in temperamentu bližje južnim in vzhodnim državam, kar pomeni, da smo lahko most. Slovenija je ves čas most med zahodnimi in vzhodnimi državami, resnično smo v centru in, ko sem poslala predsednica evropskega združenja je bilo prvo sporočilo od vodstvenega/profesionalnega tima iz Milana to, da lahko povežem vzhodne države z zahodnimi in potegnem njihove izkušnje. Res je tako. Mi se bolj razumemo z njimi, ker bolj razumemo tudi balkanski in vzhodni pristop, kot morda Skandinavke, ki jim sploh ni razumljivo na kakšen način mi delujemo.

Kako pa je z našo digitalizacijo zdravstva? Slovenija je na relativno dobri ravni, čeprav tega ne znamo vedno občutiti. Katere stvari so tebe impresionirale glede tega? Kaj je dobrega v našem zdravstvenem sistemu, ki je v procesu digitalizacije?

Zdi se mi, da nismo tako slabi, sploh če se primerjamo s sosednjimi državami. Je kar fascinantno, da smo prišli do tega, čeprav vem, da smo še daleč od idealnega cilja. Najbolj me navdušuje eZvem portal, kjer lahko pridem do svojih izvidov relativno enostavno. Vedno imam težave z natisnjenimi izvidi – kaj moramo komu nesti in kaj komu poslati – zato me to najbolj navdušuje, da se lahko prijavnim v portal in vidim vse svoje podatke, sedaj tudi od otroka in vidim kako hitro so izvidi objavljeni, čeprav jih jaz dobim po pošti domov še precej kasneje. Meni je to ena najboljših rešitev in če bi bili res vsi zdravstveni zavodi povezani s to hrbtenico, da bi bili vsi naši podatki zbrani, bi bil to res en ogromen korak naprej. Mogoče bi bilo smiselno malo poenostavit sam dostop, ker je to z digitalnim certifikatom za večino ljudi kar zamoplicirano. 

4 MINUTE S TANJO

1. Kaj zate definira dobro vodjo?

Dober vodja mora biti predvsem oseba, ki zna pogledat vse v ekipi, jim prisluhniti in vse skupaj držati v vajetih z obema rokama.

2. Kateri dve lastnosti bi ženskam dodala in katero bi odvzela?

Najprej bom začela z odvzela. Odvzela bi ženskam predvsem zamerljivost in kuhanje trme v nedogled. Dodala pa bi jim, da znamo hitreje odpustiti in iti naprej in da znamo včasih še obuti otroške čevlje in biti spet otroci.

3. Kaj te motivira za kariero v zdravstvu in zagovorništvu? Če bi imela čarobno palčko, kaj bi spremenila?

Moja motivacija je predvsem moja lastna izkušnja z boleznijo in vsi ljudje, ki jih srečujem na tej poti. Vsaka izguba človeka oziroma ženske zaradi raka dojke mi je še vedno zelo boleča in to me motivira, da delam naprej, da tukaj stvari čimprej spremenimo in premaknemo, da bo manj smrti. Predvsem bi spremenila, da imamo dostop do naših podatkov kjerkoli in kadarkoli, dostop do naših izvidov, da se stvari ne ponavljajo in podvajajo, ker bi bilo veliko lažje za vse.

4. Kdaj moramo pregledovati svoje dojke?

Svoje dojke moramo pregledovati redno, mesečno in samo 1x na mesec, 3 minute, nič več. Tiste ženske, ki so še v času menstruacije naj to počnejo 7.-10. dan menstrualnega cikla, ženske po menopavzi pa naj si izberejo en dan v mesecu in to naredijo.