Zdenka Čebašek Travnik, zdravnica

Zdenka Čebašek Travnik je rojena Prekmurka, ki je svoje poslanstvo našla v zdravniškem poklicu. Bila je splošna zdravnica v Prekmurju, specializirala se je iz psihiatrije, kasneje pa je delovala na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani. Opravila je šestletni mandat varuhinje človekovih pravic, kjer se je podrobno seznanila tudi s problemi izven zdravstva, in štiri leta preživela na vrhu Zdravniške zbornice Slovenije.

V svojem prostem času deluje kot prostovoljka, za svoje delovanje pa je prejela francosko državno odlikovanje vitezinje legije časti in bronasto plaketo Zveze slovenskih društev za boj proti raku.

Za začetek bi želela, da se predstavite 10-letni Zdenki. Kaj si je ona takrat želela in kako se je sedaj presegla?

Desetletna Zdenka je bila radovedna deklica. Nisem si vedno želela biti zdravnica, imela sem podobne želje kot vrstnice, da bi postala učiteljica. Moja mama je bila profesorica na gimnaziji. Živeli smo v stanovanjskem bloku, namenjenem učiteljem oziroma profesorjem in učiteljstvo je bilo pomemben del mojega otroštva. Kasneje so v šoli prepoznali mojo nadarjenost za pisanje in izražanje, zato sem začela sanjariti, da bi postala novinarka. V te sanje je posegel oče in želel, da bi pridobila bolj »resničen« poklic, da bi postala farmacevtka. Ob koncu gimnazije sem se za medicino odločila po sklopu okoliščin. Takrat so bili sprejemni izpiti in možnost tritedenske priprave nanje. Šest sošolcev iz gimnazije v Murski Soboti se nas je odločilo, da gremo na ta organiziran tečaj in bomo lepo tri tedne v Ljubljani. Rekla sem si, da če naredim sprejemne izpite, bom šla na medicino.

Starejši kolega zdravnik mi je svetoval, da če grem na medicino, bom lahko tudi pisala, če pa grem za novinarko, pa ne bom nikoli zdravnica. To misel sem ponotranjila ter jo peljala skozi vse svoje korake na poklicni poti. Potem ko sem naredila sprejemni izpit, sem se veselo vpisala na medicino in jo končala. Naša generacija je bila zelo bogata z zdaj znanimi slovenskimi zdravniki, ki počasi odhajamo v pokoj. Bili smo zelo uspešna in povezana generacija in nikoli mi ni bilo žal, da sem se vpisala na medicino.

Kaj pa specializacija? Za psihiatrijo se zdi, da vsaj pri dijakih ni zelo popularna, ko se ob koncu četrtega letnika vpisujejo na medicino, je več želja po npr. kirurgiji.

Jaz sem se vpisal ravno z namenom, da postanem psihiater. To je bila moja želja od začetka študija, saj sem razmišljala še o psihologiji in socialni pedagogiki. Videla sem se v učiteljstvu, delu z ljudmi in v medicini ves čas iskala možnost, da bi čim več delala z ljudmi na pogovorni način. Dobra tri leta sem bila splošna zdravnica, takrat še ni bilo družinske medicine, in potem sem šla skozi vse faze, da sem prišla do specialističnega naziva.

Rojeni in odraščali ste v Prekmurju, v Murski Soboti. To se včasih zdi malo pozabljen del Slovenije?

Res je. Ko sem prišla na fakulteto v Ljubljani, me je asistent na anatomiji vprašal, kako grem domov. Odgovorila sem da z vlakom ali avtobusom. Imel je občutek, da z Mursko Soboto ni nobenih prometnih povezav. Murska Sobota je bila v času, ko sem se jaz odločala za študij, oddaljena, kot sta zdaj npr. London ali Berlin. Dalo se je priti tja, ampak ni bilo enostavno, tako da se usedeš v avto in si v dveh urah iz Murske Sobote v Ljubljani – nikoli tekom študija nisem prišla domov v tako kratkem času.

Na fakulteto ste prišli iz ruralnega podeželskega okolja, pa še kot ženska? Kako se je to odsevalo v družbi, v katero ste prišli? Je bilo to zelo očitno ali jim ni bilo mar?

V bistvu meni ni bilo mar, kaj si drugi mislijo. Dobila sem nekaj zelo dobrih prijateljic v tem novem okolju. Se pa spomnim nečesa, kar gre v kontekst tega vprašanja. Ko smo junija čakali na zadnji izpit, ki je bil pogoj za vpis v naslednji letnik, so kolegi iz Ljubljane stali na kupu. Jaz pa še z dvema, ki nismo bile iz Ljubljane, v drugi skupini. Potem se je kolega, s katerim smo se sicer zelo dobro razumeli, ojunačil in prišel do mene ter vprašal, če je to res moj zadnji izpit, da bom imela vse pogoje. Niso verjeli, da nekdo, ki ni končal elitne ljubljanske gimnazije, lahko naredi vse izpite v spomladanskem roku. To je edini tak utrinek, ki me je spomnil na moje poreklo, ampak sem vseskozi ponosna Prekmurka in me to, da sem doma iz najbolj oddaljenega konca Slovenije, nikoli v resnici ni motilo.

Se radi in veliko vračate tja?

Dokler so živeli starši, sem se veliko vračala. Tudi ko sem imela take službe, da sem lahko združila te poti, je seveda bila priložnost, da se ustavim v svojem rojstnem kraju. Sem pa tudi članica Pomurske akademsko znanstvene unije. Ta unija združuje doktorje znanosti, ki izhajamo iz Pomurja. Skozi unijo ohranjamo stike, tako strokovne kot človeške. To je ena taka močna vez. Kadar je priložnost, da sodelujem pri kakšni zadevi, ki jo pripravljajo, me povabijo in sem rada zraven. In seveda Vlado Kreslin (smeh).

Skozi kariero ste se predvsem osredotočili na psihiatrijo odvisnosti. Kako to?

Na medicino odvisnosti, psihiatrija je samo del medicine odvisnosti. Ker namreč odvisnost pušča posledice na celem človeku, pa ne le na posamezniku, ampak tudi v njegovem bližnjem okolju. Tako da je medicina odvisnosti širša in vsebuje biologijo odvisnosti, fiziologijo odvisnosti, patologijo odvisnosti na koncu in še vse vmes. Psihiatrija pokriva del odvisnosti, ki se zelo konkretno nanaša na duševno stanje nekoga, ki razvije odvisnost.

To je bilo moje ožje področje, hkrati pa je moje zanimanje segalo tudi na področje javnega zdravja. Jaz sem tista oseba, ki je prinesla v Slovenijo dva pojma – alkoholna politika, in recidiv - ki se sedaj zdita običajna/sprejemljiva. Iz alkoholne politike so se leta 1994, ko sem ta izraz v Slovenijo vpeljala, še malo norčevali. Gre za prevod iz angleščine - alcohol policy. Druga stvar pa je razumevanje recidiva na področju odvisnosti. Recidiv je v resnici ponovitev bolezni. Do takrat je veljalo, da je tisti, ki se je hotel zdraviti in je potem naprej pil, slabič in ne upošteva terapevtov – vso krivdo se je zvalilo nanj. Sama sem pridobila dodatno znanje s področja odvisnosti tako v Angliji, Nemčiji in v Združenih državah Amerike ter naši strokovni javnosti predstavila novo paradigmo, da je recidiv potrditev, da gre res za bolezen in da se to bolezen lahko uspešno zdravi.

[Kratka prekinitev zaradi obiska poštarja]

Ravnokar me je razveselil poštar in mi prinesel recenzijski izvod knjige Alija Žerdina: MMXX: Leto nevarne bližine.Ta knjiga je simbolični pokazatelj tega, kam sežejo moja razmišljanja. Družboslovna naravnanost kljub študiju medicine in poklicu zdravnice ostaja ves čas v meni in tako sem zdaj, po zaključku mandata predsednice Zdravniške zbornice Slovenije, napisala recenziji dveh knjig o epidemiji, ki ju niso napisali zdravniki. Ta bo tretja.

Zaradi zanimanja za družbeni kontekst sem študirala tudi eno leto v Baltimoru, Maryland, ZDA na Univerzi Johnsa Hopkinsa. Tam je najboljša šola javnega zdravja v Ameriki. Tudi tekom pandemije COVID-19 ima Johns Hopkins izjemno bazo podatkov. To je bila res neprecenljiva izkušnja, kjer so študente usmerjali v javno zdravje in nas naučili, da je medicina še kaj več, kot zgolj človeško telo.

Zakaj mislite, da je to zelo pomemben del, da tudi ne-zdravniki pišejo o temah, kot je COVID-19? Zakaj je to pomembno za družbo?

Če želimo epidemijo uspešno zaustaviti, to ali katero koli drugo, moramo računati na znanje vseh strok, ne samo medicine, kot to počnemo pri nas. Vseh tistih, ki znajo, zmorejo in seveda želijo spremljati, kaj se med epidemijo dogaja. To je nekaj, brez česa se o ukrepih ne bi smelo odločati. Pomembno je, da ljudje o tem pišejo tudi tisti, ki niso zdravniki, saj se tako veča razumevanje pojava.

V kratkem času sem prebrala tri knjige na to temo, poleg Alija Žerdina: MMXX: Leto nevarne bližine še knjigo Leto podgane ali kako sem preživel covid-19 na Kitajskem, ki jo napisal Slovenec Peter Zupanc, ki že 10 let živi na Kitajskem in je opisal, kako so tam obvladovali epidemijo. Novinarka Debora Mackenzie, ki že 30 let spremlja pandemije po vsem svetu, je z globalne perspektive predstavila epidemijo v knjigi COVID-19: Pandemija, ki se nikoli ne bi smela zgoditi - in kako preprečiti naslednjo. Družbeni kontekst je pomemben za razumevanje predvsem učinkovitosti oziroma upoštevanja ukrepov, ki jih določa oblast. Sama sem ves čas govorila o strahu, pa me nihče ni želel razumeti. Najprej nas je bilo strah pred virusom kot takim in smo se vsi držali ukrepov, da se ne bi okužili. Ampak, ko je država začela preganjat tiste, ki se ukrepov niso dosledno držali in jim začela določati visoke globe, se je strah premaknil od virusa na oblast oziroma izvajalce oblasti. Ljudje niso več gledali na to, da se ne bodo družili, da se ne bodo okužili, ampak kako naj se družijo, da jih oblast ne bo odkrila. Mislim, da je to pomemben delež širjenja okužb, poleg delovnega okolja, kjer so druge nepravilnosti, ampak pustimo to.

Zelo mi je bilo všeč, ko je Lidija Hren imela intervju z dr. Leonom Cizljem iz Inštituta Josef Stefan (IJS). Dr. Cizelj je takšen um, kapaciteta, da ga nobena pametna vlada ne bi smela prezreti in bi jim morala omogočiti dostop do vseh podatkov v obliki, ki je uporabna za ekipo na IJS, ne pa da se ti podatki podajajo v nesodobnih oblikah in jih potem Sledilnik preoblikuje, da jih lahko na IJS uporabijo. Družbeni kontekst tako velike reči, kot je pandemija, ne sme biti zapostavljen zaradi medicinskega.

Omenili ste socialna omrežja, družbeni kontekst, strah itn. Tukaj je zdaj ogromno strahu, nejevere in skepse, ki smo jo ljudje dobili do medicine, znanosti in teorije zarote, s katerimi so prepredena socialna omrežja. Z vašega vidika, kako lahko zdravniki oziroma kdo lahko pomaga, da se ta strah pomri in da spet dobimo zaupanje v zdravnike in znanost?

S tem vprašanjem se ukvarjata tako Debora Mackenzie kot Zupanc, ki je bi na Kitajskem. Pristopa sta precej različna, ampak v bistvu povesta isto – ljudje morajo biti seznanjeni z odkritimi in poštenimi informacijami, ne z zavajanjem. Torej poštena informacija recimo o cepivih, ki so sedaj sporna tema. Bila so že prej in so sedla na teorijo proticepiteljev iz prejšnjega obdobja. Tu so tudi stranski učinki cepiv, učinkovitost in neučinkovitost posameznih ukrepov, za katere ne vemo koliko so dejansko doprinesli. Če bi ljudem dali jasne podatke o tem, koliko je policijska ura prispevala k temu, da se epidemija ne širi, bi to sprejeli. To se da izračunati in to so naši znanstveniki tudi dokazali, samo podatke rabijo.

Poglejte, kaj se je zgodilo v Sloveniji. Že vsaj od oktobra oziroma septembra so na razpolago znanstveni članki, ki dokazujejo, da je zračenje prostorov eden izmed bolj učinkovitih ukrepov. Do pred kratkim zračenja prostorov sploh ni bilo na seznamu naših, slovenskih ukrepov, medtem ko so v Nemčiji v šole vgrajevali razne načine prezračevanja, pojavili so se aparati za čiščenje zraka v prostoru. Tem poudarkom, ki so čisto konkretni, da ljudje vidijo, da država nekaj dela za nas, tem ukrepom se je pri nas dalo premalo pozornosti. Sama se politično ne opredeljujem, me pa moti, če oblast misli, da smo vsi neumni. To me moti ne glede na to, ali je ta oblast leva ali desna. Če ne pokažejo osnovnega spoštovanja do ljudi in če ljudem skrivajo pomembne informacije, si ne zaslužijo mojega spoštovanja.

Sedaj pa se vrniva na vašo kariero dela z odvisniki, predvsem na področju alkoholizma. Mislim, da se ne motim, če rečem, da je to problem zlasti moških? Je bil kdaj kakšen primer, ko vas kot žensko pacienti moškega spola niso jemali dovolj resno?

Alkoholizem ni le moški problem, hkrati pa nisem imela nikoli občutka, da me moški ne bi jemali resno. Pri odvisnosti od alkohola sem živela v obdobju, ko se je to razmerje med odvisnimi moškimi in ženskami začelo izrazito spreminjati na škodo žensk. Žensk je bilo vedno več. Če smo začeli nekje pri razmerju 1:8 pri tistih, ki so prišli na zdravljenje, je bilo ob koncu moje kariere to razmerje 1:3. Trideset odstotkov žensk med tistimi, ki pridejo na zdravljenje. Tako da odvisnost nikakor ni le stvar spola, je pa povezano s tem, da je zdravljenje pri ženskah še bolj tabuizirano in se pogosto zapelje preko odvisnosti od tablet. Torej odvisnost od alkohola se »zamenja« z odvisnostjo od tablet, zlasti pomirjeval ali protibolečinskih sredstev in potem ženske vstopajo v zdravljenje skozi to vrsto odvisnosti.

Delovala sem že v obdobju, ko je bil na sceni dr. Janez Rugelj na eni in ostala medicinska stroka na drugi strani, zato obstaja občutek, kot da se je on začetnik zdravljenja. Že pred njim so bili slovenski zdravniki, ki so se ukvarjali z odvisnostjo. Res pa je, da je bil on neke vrste posebnež in je gradil svoj način zdravljenja ali pa mit o zdravljenju. Jaz sem se z njim osebno poznala in z njim kontaktirala, zato lahko rečem, da ni imel dobrega mnenja o ženskah terapevtkah. Tako je na strokovnem kongresu javno govoril o tem, da so terapevtke same zavaljene ženske, ki nočejo hoditi v hribe. Morda sta bili 2 od 100 res takšni. Potem sem na tej konferenci prosila za besedo. Takrat sem bila precej vitka in sem rekla, da sem jaz tudi ena izmed teh terapevtk, ki sem takšna kot me vidijo in najbrž ne ustrezam Rugljevi predstavi. Seveda, ženske predstavljamo večji del terapevtov, smo bile in bomo. S tem, da so bili povsod, kjer so bili terapevti tudi moški kolegi, oni postali vodje oddelkov. V zadnjem obdobju mojega službovanja pa so tudi vodenje nekaterih oddelkov prevzele ženske (ker ni bilo moških kandidatov). Pacienti niso imeli kaj dosti proti, da so terapevtke ženske, celo bi rekla, da jim je bilo to všeč. Predvsem tistim, ki se niso strinjali z Rugljevimi metodami – vojaško disciplino, drilom, ampak so raje izkoristili tiste možnosti, ki smo jih nudili v skupinskih psihoterapijah.

V samem poklicu nikoli nisem imela občutka, da mi je bilo zato, ker sem ženska, karkoli odvzeto. To kar se je mogoče kazalo, ampak ne na nivoju pacient-zdravnik, se je pokazalo s strani farmacevtske industrije. Psihiatrija je bila dolgo stroka brez zdravil, ki jih je farmacija prodajala. Enostavno za farmacevte nismo bili zanimivi in takrat, ko je farmacija organizirala še veliko strokovnih druženj in potovanj, strokovnjaki s področja odvisnosti dolgo nismo bili »na vrsti«. Ker smo bile to pretežno ženske, si lahko mislite, da smo bile vsaj 20 let zelo odrinjene na stran. Potem pa je farmacevtska industrija naredila zdravila, ki so se začela uporabljati tudi pri zdravljenju odvisnosti in se je to malo spremenilo.

Šest let ste bili tudi varuhinja človekovih pravic. Kaj je bilo v tistem obdobju takega, kar vas je posebej presunilo? Zakaj o tem ne govorimo več, tudi na področju enakopravnosti žensk?

Za to kandidaturo me je nagovoril zdaj že pokojni kolega psihiater primarij Jože Felc. On je imel multiplo sklerozo, ampak je kljub nezmožnosti premikanja in uporabi invalidskega vozička opravljal svojo službo. Bil je tudi pisatelj, napisal je več knjig. Prišel je na idejo, da naj kandidiram, saj je ocenil, da imam zelo dober občutek za ljudi. V prvem letu mandata varuhinje me je najbolj pretresla revščina. Takrat sem se v živo seznanila s problematiko revnih ljudi. Prej nikoli nisem živela v okolju, ki bi bilo izrazito revno. Tudi v Prekmurju se ne spomnim, da bi v času mojega šolanja bil nekdo tako reven, da ne bi mogel hoditi v šolo. Na gimnaziji je bil en sošolec, ki je zaradi revščine šolanje opustil, ampak to je bil tudi edini, pa še on je bil na nek način poseben. Tako da revščina ni bila nekaj, kar bi me posebej zaznamovalo prej. Ko sem bila zdravnica v Prekmurju, so bili revni Romi, takrat smo jim rekli Cigani. Eden izmed vodilnih Romov mi je rekel, da jih lahko kličem kakor želim, ker vedo, da jih spoštujem. Dokler je to spoštovanje ohranjeno, se lahko pogovarjaš s komerkoli. Revščino sem potem spoznala skozi vlogo varuhinje, ko sem dobivala razne pobude in prošnje. Tako sem se že po prvem letu mandata vprašala, ali je Slovenija sploh še sociala država in pravna država. Namreč naloga varuha človekovih pravic je to, da varuje posameznika pred državo. Tu ne gre za medosebne spore, to rešujejo sodišča. Takrat, kadar država ne naredi nečesa, kar bi morala, ali naredi nekaj, česar ne bi smela, tam nastopi varuh človekovih pravic.

Drugo leto delovanja me je dodatno pretresla slaba okoljska osveščenost države kot celote in dejstvo, da država ne spoštuje ne domačih ne tujih konvencij in predpisov. Takrat je bil zelo aktiven Ekokrog z Urošem Macerljem in takrat sem se odločila, da bomo v okviru varuha pomagali vsem okoljevarstvenim organizacijam. Začela sem s serijami pogovorov s predstavniki nevladnih organizacij in civilnih iniciativ, tudi s Celjem in Koroško, kjer imajo težave s svincem. Vedno je bilo ugotovljeno, da država ne uresničuje niti svojih zakonov, niti svojih zavez.

Tretje področje, ki posega že na področje psihiatrije, pa so razmere v psihiatričnih bolnišnicah, socialnih zavodih in psihiatričnih oddelkih zaprte narave. To so bili moji glavni poudarki, ob tem, da smo v mojem mandatu uresničili tudi program zagovornika pravic otrok, kjer smo bili inovativni, a ne tako uspešni, kot bi si želela. Vzpostavljen je bil še program na podlagi konvencije o proti mučenju, državni preventivni mehanizem., ki nadzoruje razmere v ustanovah, kjer je ljudem omejeno gibanje, kot so na primer zapori, zaprti oddelki socialnih zavodov in psihiatričnih bolnišnic.

Se je kaj spremenilo, smo kaj na boljšem?

Osveščenost na področju okoljskih problematik je nedvomno večja, predvsem v sredni in mlajši generaciji. Če se pogovarjate s starejšimi ljudmi bodo ti rekli, da oni niso nič takega naredili, da so z onesnaževanjem začeli njihovi zanamci. Najbrž imajo na nek način tudi prav.

Nedavno sem poslušala podcast avtorja, ki je napisal knjigo Klara and the Sun. Kazuo Ishiguro je Nobelov nagrajenec rojen v Nagaskaiju na Japonskem. Hčerka ga je vprašala, zakaj ne piše o okolju in je rekel, da je utrujen in ne more prevzeti še tega bremena na sebe, potem ko so preživeli številne grozote.

Ta utrujenost zaradi neuspešnosti prizadevanj se loteva tudi moje generacije. Boljša je ozaveščenost ljudi, ampak država ni naredila praktično nič. Zdravniki smo v lanskem letu podpisovali peticijo zaradi Anhovega, potem se je tam skoraj istočasno zgodila še onesnaženost pitne vode. Politika tega očitno ne želi urediti, predvsem glede vodovoda za lokalne prebivalce se politika ne želi odločiti drugače. Če pa pogledamo zakon o vodah, ki ga je sedanja vlada želela spremeniti, je pa to sploh katastrofa. Politika si v resnici ne prizadeva za čisto okolje, ampak nam kroji tiste meje, na podlagi katerih se sploh lahko pogovarjamo. Ko smo se pogovarjali o svetlobnem onesnaženju, so z novimi uredbami samo poslabšali stanje, podobno pri zvočni onesnaženosti. Mi imamo v novejših naseljih ogromno šumečih naprav za gretje in hlajenje in to kar naprej brni, kar sicer ne doseže 60 dB, ampak človeka lahko spravi ob živce. Poleti ne moreš imeti odprtega okna, če ima sosed to napravo v bližini tvojega okna. To onesnaženje ki ljudi prizadeva na neposredni ravni, je nekaj, česar politika noče videti. Tudi ta zagnanost, da se nevladnim organizacijam omeji dostop do postopkov in njihovo financiranje je nekaj, kar bi nas moralo vse skrbeti. Zato mislim, da nismo nič na boljšem.

Zadnjih osem mandatov v Zdravniški zbornici Slovenije ste bile tri predsednice. Meni se to zdi uspeh – ženske na vodilnih mestih. Se tudi to vam zdi uspeh na poslovnem področju in kaj bi morali narediti, da bi bilo teh uspehov še več?

Ja, to je po eni strani gledano zagotovo uspeh, po drugi strani pa moramo vedeti, da je večina članov zbornice ženskega spola. Uspeh je tudi zato, ker ženske se nekako težje odločajo za tovrstno izpostavljanje. V vseh mandatih, ko smo ženske kandidirale, smo volitve tudi dobile, na zadnjih volitvah moških kandidatov ni bilo. Ženske smo v splošnem premalo pogumne, premalo samozavestne. Meni je nekaj samozavesti privzgojilo obdobje v Združenih državah Amerike, kjer so nas skorajda trenirali v tem. Potem pa sem ugotovila, da imajo naši nekdanji sodržavljani iz bivše Jugoslavije bistveno več samozavesti, kot je imamo Slovenci nasploh, posebej pa še ženske. Mislim da poguma, samozavesti in odločenosti, da ti lahko uspe, da se ti ni treba bati uspeha, tega pri naših ženskah manjka. Na drugi stani kovanca pa smo ženske še vedno preveč skromne, ne poudarjamo dovolj svojih dobrih lastnosti. To so meni očitali tudi v zadnji predvolilni kampanji, namreč da sem bila preveč skromna, da se nisem postavljala v ospredje itn. To, da bi se izpostavljala, ni moja osebnostna lastnost, bi se jo morala priučiti, ampak nisem imela interesa za to. 

Kam greste sedaj? Kje vas bomo videli v prihodnosti?

Urejam spomine in načrtujem prihodnost. Vsekakor se bom še pojavljala, tako na področju prostovoljnega dela, o katerem smo leta 2020 napisali knjigo Torta za prostovoljce in izdali v Zdravniški zbornici Slovenije. Verjetno bom dejavna tudi na kakšnem drugem področju, povezanim s človekovimi pravicami. Za zdaj pa resnično uživam v tem, da nimam službenih obveznosti. Ta pogovor z vami zaseda eno redko obvezo v mojem urniku, vse drugo so opcijski dogodki – se prijavim, potem pa se priklopim ali ne. To mi po res napornem mandatu predsednice zdravniške zbornice za zdaj kar odgovarja.

3 MINUTE Z ZDENKO

1. Kaj za vas definira dobro vodjo?

Dober vodja mora biti med ljudmi in biti z njimi v nenehnem stiku. To mislim, da je glavno. Drugo pa, da za sebe v kolektivu, kjer je vodja, ne zahteva privilegiranega mesta. Če gre dobro, gre dobro vsem, če ne gre dobro, tudi vodji ne gre.

2. Kaj vas motivira za kariero v zdravstvu in kaj bi spremenili, če bi lahko?

Zdravstvo je konglomerat različnih aktivnosti in dejavnosti, kjer lahko vsako radovedno bitje, ne glede na spol, najde svoje področje, svojo temo, svoj vrtiček – to me je vedno motiviralo. Kaj bi spremenila? Zdravstvo v Sloveniji bi moralo biti dosti bolj urejeno. Ta neurejenost, nedorečenost – kako zakonodajna kot izvedbena – dela slabe delovne pogoje in povzroča, da mladi odhajajo.

3. Kateri dve lastnosti bi ženskam dodali in katero bi jim odvzeli?

Dodala bi jim pogum, da gredo naprej po začrtani poti, in samozavest, da to znajo uresničiti. In kaj bi jim odvzela? Odvzela bi jim skromnost – znebimo se predvsem lažne skromnosti.